Ena od ključnih značilnosti sočutja
je – za razliko od usmiljenja – nepogojenost. Prav tako sočutje ne razdvaja –
nasprotno, gre za močan čustveni izraz, ki združuje dva ali več ljudi globoko v
srcu. Podlaga za sočutje je empatija in ljubezen. Morda bi lahko definirali
sočutje tudi kot zavestni izrazbrezpogojne ljubezni.
Ena od definicij (ki se nujno pojavljajo) sočutja je: empatija in simpatija.
Empatija pomeni soobčutenje – sposobnost vsakega čustvovanja sposobnega bitja, da zazna in prepozna čustva in občutke, ki jih izraža druga oseba na vseh ravneh – fizični, čustveni, mentalni in duhovni ravni. Empatiji pravimo tudi jasnočutnost. Pomeni tudi sprejemati človeka takšnega kot je, kar pomeni, da ga lahko tudi razumemo – njegova dejanja, misli in čustva. Empatija se pojavlja v vsakem človeku, mnogih živalih in je prisotna tudi v rastlinskem svetu (Cleve Backster in drugi – primarne zaznave). Je podzavestni in tudi zavestni pojav.
Energijski center za empatijo se nahaja v tretji čakri – manipuri, kjer se šele z realizacijo tega psihološkega atributa lahko z dvigom zavesti na transmaterialni nivo zavesti – četrti energijski center, manifestira nesebična ljubezen in sočutje.
Opredelitev psihologov je, da pomanjkanje empatije pri človeku pomeni sociopatsko oziroma psihopatsko osebnost. Sam menim, da gre za realizacijo psiholoških komponent v tretji čakri, ali pa tudi ne. V kolikor se človeška zavest ne dvigne iz nivoja druge čakre in realizira atribute tretje, človek empatije ni sposoben, ga pa zanesljivo ne bi opredelil kot osebnostno neuravnovešenega, saj je morda skoraj polovica populacije na tej stopnji zavesti in mnogokrat neuravnovešeni, ki imajo določena pooblastila, sodijo druge v okviru lastne projekcije.
Otroci in mlajši – predvsem do 12 leta starosti izražajo močno empatijo, kar je zlahka razumljivo, če se zavedamo, da predstavlja solarni pleksus (tretja čakra) »otroške« možgane ali pa nivo nižjega mentalnega telesa. Otroci še nimajo povsem razvitega zaporednega (razumskega) mišljenja in posledično občutijo mnogo več kot odrasli, ki smo v konvencionalnem osebnostnem razvoju usmerjeni k razumski inteligenci – logiki in analitiki.
Simpatija kot pozitiven čustveni odnos ali naklonjenost do druge osebe hipotetično lahko izrazi empatijo (znano je, da je empatija najbolj izražena med čustveno tesno povezanimi bitji), torej bi empatiji lahko dejali tudi nadgradnja simpatije.
Nesebična ljubezen – v primeru, da je prisotna ob simpatiji in empatiji, pa zanesljivo pripelje do sočutja. Nesebično ljubezen bi lahko najbolje ponazorili z čistim altruizmom. Teoretični – čisti altruizem deluje po principu dajanja iz srca, brez plačila in priznanja, ter se ne ozira na družbene standarde ali sociološke vidike, kot npr. altruizem, ki je pogojen z dolžnostjo. Altruizem lahko označimo kot neosebno ljubezen. Ta izvorna ljubezen, ki jo večina religij priznava kot sinonim za boga, ne pozna pogojenosti, odvisnosti, razločevanja. In s to ljubeznijo v srcu se brez težav izraža sočutje.
Sočutje večina filozofij in religij postavlja na najvišje mesto – na vrh vseh moralnih vrlin. Za razliko od empatije, sočutje samo po sebi izraža brezpogojno ljubezen, saj je sočutje samo – nesebično in v najvišji obliki tudi neosebno. V praksi vsakdanjega življenja je večinoma prisotna tudi medosebna nota ljubezni, ki na nek način »pogojuje« in rangira stopnjo sočutja, kar bi sam ocenil kot »nadzvrst« usmiljenja, ne pa sočutje.
Kakor koli že, sočutje ne priznava razlik in ločevanja, ne analizira dobrega in slabega, ne išče pogoje za ali ne, v sočutju ni prisoten dualizem, racionalizem ali kakršen koli sebični individualizem, temveč izhaja iz globine popolnoma odprtega srca in simbolizira, kot sem že dejal – brezpogojno ljubezen.
Sočutje poleg empatije izraža tudi prevzemanje občutenj in čustev, žalosti in bolečin – v samega sebe in se obenem spontano aktivira delovanje v namenu pomoči – pomoči potrebnim. Vzroki, okoliščine, čas in prostor, ideali ali prepričanja, zakoni in pravila, mnenja in konvencionalizem – ne pogojuje izraza sočutja in nesebične pomoči. In to je velikanska razlika med usmiljenjem in sočutjem.
Poglejmo si nekaj primerov usmiljenja.
Janez X se v družbi svojih prijateljev sprehaja po mestu. Na klopi v parku zagleda starejšega gospoda, ki daje vtis brezdomca in prosjači mimoidoče. Janezu vzbudi občutek krivde, vendar zaradi prijateljev ne stopi do brezdomca. Ko se ustavijo v bližnjem lokalu, se Janez opraviči in steče do parka, kjer podari staremu brezdomcu 10 €. To je klasičen primer usmiljenja, saj je Janez X pogojeval svojo pomoč z mnenjem (ali vedenjem) svojih prijateljev, torej se je svojega dejanja – pomoči starcu – sramoval.
Mojca Y gleda televizijski program, kjer predvajajo reklamo za pomoč lačnim. Prikazujejo prizore sestradanih, podhranjenih otrok in Mojci se utrne solza. Pomiluje te otroke, vendar je njena prva misel: kako žalostno – in kakšna sreča, da imajo moji otroci in moja družina vse, kar nam je potrebno. V bistvu jo je strah in z usmiljenjem izraža obrambo pred notranjo bolečino, da se vse to lahko pripeti njej in njenim bližnjim.
Polde Z sedi na vrtu lokala, kjer sodeluje v pogovoru s sodelavci in sodelavkami iz službe. Govorijo o revščini v svetu in tudi v Sloveniji. Dekleta se zgražajo nad brezbrižnostjo bogatih in Polde ves vnet pritrjuje. Svoje »usmiljenje« izraža zaradi večine, predvsem zaradi deklet, katerim želi biti všečen. Njegovemu izrazu bi lahko mirno dejali »lažno« usmiljenje, saj gre za povsem sebične razloge, ki niti nimajo nikakršne skupne točke s predmetom pogovora.
Koliko ljudi joka pred tv-jem in časopisom, ki kažejo umirajoče zaradi lakote in bolezni pa v svoji soseščini nikoli ne pomagajo sočloveku... Koliko ljudi je pripravljeno skočiti v blaten jarek in pomagati nezavestnemu alkoholiku, ki ves pobruhan in krvav leži v njem... Koliko ljudi je pripravljeno podariti pol svojega obroka, ki ga imajo za malico – lačnemu neznancu.... Koliko ljudi je pripravljeno pomagati nekomu, ki je v istih težavah kot oni – vendar ob vsem samopomilovanju ne zmorejo niti čustva usmiljenja... Koliko ljudi ima čas prisluhniti nesrečnemu, ki potrebuje le dušo, ki bi poslušala njegovo zgodbo o nesreči in žalosti... Večina ljudi, ki pomiluje invalide, v prvi vrsti izraža v svojem srcu srečo, da so sami zdravi... Koliko ljudi je pripravljeno v beli obleki leči pod avto in pomagati nekomu, ki je imel defekt... Koliko ljudi je pripravljeno brezplačno zapraviti svoj dragoceni čas, čeprav bi nekomu podarili sonček v srce in tolažbo v dušo... Koliko iskrenosti je sploh v nas, da si vse to priznamo???
Usmiljenje ali sočutje – kaj menite?
Avtor: Matjaž Bogdan Zepan
svetovanje - osebna rast
041 682 498
Empatija pomeni soobčutenje – sposobnost vsakega čustvovanja sposobnega bitja, da zazna in prepozna čustva in občutke, ki jih izraža druga oseba na vseh ravneh – fizični, čustveni, mentalni in duhovni ravni. Empatiji pravimo tudi jasnočutnost. Pomeni tudi sprejemati človeka takšnega kot je, kar pomeni, da ga lahko tudi razumemo – njegova dejanja, misli in čustva. Empatija se pojavlja v vsakem človeku, mnogih živalih in je prisotna tudi v rastlinskem svetu (Cleve Backster in drugi – primarne zaznave). Je podzavestni in tudi zavestni pojav.
Energijski center za empatijo se nahaja v tretji čakri – manipuri, kjer se šele z realizacijo tega psihološkega atributa lahko z dvigom zavesti na transmaterialni nivo zavesti – četrti energijski center, manifestira nesebična ljubezen in sočutje.
Opredelitev psihologov je, da pomanjkanje empatije pri človeku pomeni sociopatsko oziroma psihopatsko osebnost. Sam menim, da gre za realizacijo psiholoških komponent v tretji čakri, ali pa tudi ne. V kolikor se človeška zavest ne dvigne iz nivoja druge čakre in realizira atribute tretje, človek empatije ni sposoben, ga pa zanesljivo ne bi opredelil kot osebnostno neuravnovešenega, saj je morda skoraj polovica populacije na tej stopnji zavesti in mnogokrat neuravnovešeni, ki imajo določena pooblastila, sodijo druge v okviru lastne projekcije.
Otroci in mlajši – predvsem do 12 leta starosti izražajo močno empatijo, kar je zlahka razumljivo, če se zavedamo, da predstavlja solarni pleksus (tretja čakra) »otroške« možgane ali pa nivo nižjega mentalnega telesa. Otroci še nimajo povsem razvitega zaporednega (razumskega) mišljenja in posledično občutijo mnogo več kot odrasli, ki smo v konvencionalnem osebnostnem razvoju usmerjeni k razumski inteligenci – logiki in analitiki.
Simpatija kot pozitiven čustveni odnos ali naklonjenost do druge osebe hipotetično lahko izrazi empatijo (znano je, da je empatija najbolj izražena med čustveno tesno povezanimi bitji), torej bi empatiji lahko dejali tudi nadgradnja simpatije.
Nesebična ljubezen – v primeru, da je prisotna ob simpatiji in empatiji, pa zanesljivo pripelje do sočutja. Nesebično ljubezen bi lahko najbolje ponazorili z čistim altruizmom. Teoretični – čisti altruizem deluje po principu dajanja iz srca, brez plačila in priznanja, ter se ne ozira na družbene standarde ali sociološke vidike, kot npr. altruizem, ki je pogojen z dolžnostjo. Altruizem lahko označimo kot neosebno ljubezen. Ta izvorna ljubezen, ki jo večina religij priznava kot sinonim za boga, ne pozna pogojenosti, odvisnosti, razločevanja. In s to ljubeznijo v srcu se brez težav izraža sočutje.
Sočutje večina filozofij in religij postavlja na najvišje mesto – na vrh vseh moralnih vrlin. Za razliko od empatije, sočutje samo po sebi izraža brezpogojno ljubezen, saj je sočutje samo – nesebično in v najvišji obliki tudi neosebno. V praksi vsakdanjega življenja je večinoma prisotna tudi medosebna nota ljubezni, ki na nek način »pogojuje« in rangira stopnjo sočutja, kar bi sam ocenil kot »nadzvrst« usmiljenja, ne pa sočutje.
Kakor koli že, sočutje ne priznava razlik in ločevanja, ne analizira dobrega in slabega, ne išče pogoje za ali ne, v sočutju ni prisoten dualizem, racionalizem ali kakršen koli sebični individualizem, temveč izhaja iz globine popolnoma odprtega srca in simbolizira, kot sem že dejal – brezpogojno ljubezen.
Sočutje poleg empatije izraža tudi prevzemanje občutenj in čustev, žalosti in bolečin – v samega sebe in se obenem spontano aktivira delovanje v namenu pomoči – pomoči potrebnim. Vzroki, okoliščine, čas in prostor, ideali ali prepričanja, zakoni in pravila, mnenja in konvencionalizem – ne pogojuje izraza sočutja in nesebične pomoči. In to je velikanska razlika med usmiljenjem in sočutjem.
Poglejmo si nekaj primerov usmiljenja.
Janez X se v družbi svojih prijateljev sprehaja po mestu. Na klopi v parku zagleda starejšega gospoda, ki daje vtis brezdomca in prosjači mimoidoče. Janezu vzbudi občutek krivde, vendar zaradi prijateljev ne stopi do brezdomca. Ko se ustavijo v bližnjem lokalu, se Janez opraviči in steče do parka, kjer podari staremu brezdomcu 10 €. To je klasičen primer usmiljenja, saj je Janez X pogojeval svojo pomoč z mnenjem (ali vedenjem) svojih prijateljev, torej se je svojega dejanja – pomoči starcu – sramoval.
Mojca Y gleda televizijski program, kjer predvajajo reklamo za pomoč lačnim. Prikazujejo prizore sestradanih, podhranjenih otrok in Mojci se utrne solza. Pomiluje te otroke, vendar je njena prva misel: kako žalostno – in kakšna sreča, da imajo moji otroci in moja družina vse, kar nam je potrebno. V bistvu jo je strah in z usmiljenjem izraža obrambo pred notranjo bolečino, da se vse to lahko pripeti njej in njenim bližnjim.
Polde Z sedi na vrtu lokala, kjer sodeluje v pogovoru s sodelavci in sodelavkami iz službe. Govorijo o revščini v svetu in tudi v Sloveniji. Dekleta se zgražajo nad brezbrižnostjo bogatih in Polde ves vnet pritrjuje. Svoje »usmiljenje« izraža zaradi večine, predvsem zaradi deklet, katerim želi biti všečen. Njegovemu izrazu bi lahko mirno dejali »lažno« usmiljenje, saj gre za povsem sebične razloge, ki niti nimajo nikakršne skupne točke s predmetom pogovora.
Koliko ljudi joka pred tv-jem in časopisom, ki kažejo umirajoče zaradi lakote in bolezni pa v svoji soseščini nikoli ne pomagajo sočloveku... Koliko ljudi je pripravljeno skočiti v blaten jarek in pomagati nezavestnemu alkoholiku, ki ves pobruhan in krvav leži v njem... Koliko ljudi je pripravljeno podariti pol svojega obroka, ki ga imajo za malico – lačnemu neznancu.... Koliko ljudi je pripravljeno pomagati nekomu, ki je v istih težavah kot oni – vendar ob vsem samopomilovanju ne zmorejo niti čustva usmiljenja... Koliko ljudi ima čas prisluhniti nesrečnemu, ki potrebuje le dušo, ki bi poslušala njegovo zgodbo o nesreči in žalosti... Večina ljudi, ki pomiluje invalide, v prvi vrsti izraža v svojem srcu srečo, da so sami zdravi... Koliko ljudi je pripravljeno v beli obleki leči pod avto in pomagati nekomu, ki je imel defekt... Koliko ljudi je pripravljeno brezplačno zapraviti svoj dragoceni čas, čeprav bi nekomu podarili sonček v srce in tolažbo v dušo... Koliko iskrenosti je sploh v nas, da si vse to priznamo???
Usmiljenje ali sočutje – kaj menite?
Avtor: Matjaž Bogdan Zepan
svetovanje - osebna rast
041 682 498
Ni komentarjev:
Objavite komentar