VARSTVO IN POMOČ STAREJŠIM, INVALIDOM

              

V modernih družbah je danes starost kot življenjsko obdobje in sklepni del življenja postala tema, o kateri je večini neprijetno razmišljati in govoriti. Lahko najdemo vrsto razlogov za izboljšanje pomoči starostnikov pomoči na domu. Med najpomembnejšimi so gotovo prevladujoča družbena klima in vrednote ter merila v medčloveških odnosih.

Obseg storitev »pomoč na domu«

Gospodinjska pomoč:

 pomoč pri vsakdanjih gospodinjskih opravilih,

 pomoč pri pripravi dnevnih obrokov, ali pa dostava že pripravljenih obrokov,

 čiščenje bivalnega prostora z odnašanjem smeti, pomivanje posode,

 postiljanje, osnovno vzdrževanje spalnega prostora;

Pomoč pri vzdrževanju osebne higiene:

 pomoč pri osnovni negi in oskrbi starostnikov in invalidnih oseb,

 pomoč pri hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb,

Pomoč pri ohranjanju socialnih stikov:

 vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci in sorodstvom,

 spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti (obisk zdravnika, nabava  živil, zdravil),

 razne oblike družabništva (pogovor, sprehod, branje,…).

Vrste storitev in opravila se pri storitvah med seboj prepletajo. Prilagajam se potrebam posameznika ter opravljam različna opravila, ki so odraz individualnih želja in potreb .. 

  

Izguba avtonomije povzroči stisko ljudi. Čas postane ključnega pomena, kajti oseba, ki je odvisna od drugih pogosto, nima popolnega nadzora nad razporeditvijo svojih dnevnih aktivnosti. Odvisnost od drugih ljudi zahteva od starih ljudi veliko stopnjo prilagoditve. Z izgubo nekdanjega statusa dobijo ljudje občutek odrezanosti od lastne preteklosti. Ljudje, ki jim pomagajo imajo sicer dober namen, a se pogosto ne zavedajo, kako zelo ljudje v njihovi oskrbi hrepenijo za svojo neodvisnost. Samostojno bivanje v starosti pomeni, da posameznik lahko izbere sebi najbolj ustrezno obliko bivanja in zadovoljevanja življenjskih potreb.

Pokličite in poiskali bomo skupno najboljšo pot....

Šušteršič Urbanč Nataša 041 682 498

osebna dopolnilna dejavnost

št.11841

Ko govorimo o razvoju varstva za starejše, govorimo tudi o lastni prihodnosti – sami sebi

želimo najbolje!

AFIRMACIJE Louise L.Hay

Louise L.Hay, po vsem svetu znana avtorica uspešnice Življenje je tvoje, je pripravila 60 afirmacijskih kartic, za katere pravi, da jih je napisala kot pripomoček za vnašanje radosti na vsa področja življenja. Vabi vas, da ustvarite srečo, zdravje, bogastvo in življenje, v katerem boste do skrajnosti izrazili svoj pravi jaz. Vsako jutro si recite "ZMOREM"  in naključno izberite eno od motivacijskih sporočil, ki vas bo vodilo skozi dan.

Louise L.Hay

MISLI ZA IZBOLJŠANJE ZDRAVJA IN SPLOŠNE DOBROBITI Vem, da me stari, škodljivi vzorci ne omejujejo več. Brez težav se jih osvobajam. Vsak dan je nova priložnost. Včerajšnji dan je minil in se ne bo več vrnil. Danes je prvi dan moje prihodnosti.   Telo lahko povrnem v najboljše zdravje, če mu nudim vse kar potrebuje. Nič me ne boli in bivam v popolnem sozvočju z življenjem.   Iz telesa in duha odstranjujem vso negativnost, ki tiči tam. Zavedam se, da stres nastaja zaradi strahov, zato jih odstranjujem iz svojih misli.   Izhajam iz ljubečega vesolja svojega srca in vem, da ljubezen odpira vsa vrata. Na ta planet sem prišel/a, da bi se naučil/a bolj ljubiti samega sebe in ljubezen deliti z vsemi okrog sebe. Sem v procesu pozitivnih sprememb na vseh področjih življenja. V meni je moč, da ob spremembah ostanem miren/a. Nisem niti premajhen/a niti prevelik/a in nikomur se mi ni treba dokazovati. Danes me ne more razjeziti nobena oseba, nobeno mesto in nobena stvar. Odločil/a sem se, da bom živel/a v miru. Udobno mi je, ko se gledam v ogledalo in si govorim: Rad/a te imam. Res te imam rad/a. Moje srce je odprto. Uporabljam ljubeče besede. Trdno sem prepričan, da lahko najdem rešitev za vsako težavo, ki jo srečam. Življenje mi nudi oporo na nešteto različnih načinov. Vsako noč telesu namenim dovolj spanja. Telo ceni mojo skrb zanj. Z ljubeznijo počnem vse, kar je v moji moči, da pomagam telesu ohraniti odlično zdravje. Nekaj svojega časa namenim pomoči ljudem okrog sebe. To je dobro za moje zdravje. Hvaležen/a sem za svoje telo. Ljubim življenje.   Sem edina oseba, ki lahko nadzoruje moje prehranjevalne navade. Če hočem, se lahko kadarkoli uprem določeni hrani. Moja najljubša pijača je voda. Popijem ogromno vode, saj tako čistim telo in duha.   Srečne misli mi pomagajo vzdrževati zdravo telo. Najhitrejša pot do zdravljenja je duh, napolnjen s prijetnimi mislimi. Vsak dan naredim nekaj novega – ali vsaj drugačnega. Življenje nikoli ne obstane, ni nikoli nezanimivo in togo. Vsak trenutek je vedno mlad in svež. Potopim se vase in se povežem s tistim delom svoje notranjosti, ki me zna ozdraviti. Diham globoko in vedno do konca napolnim pljuča. Zrak, s katerim vdihujem življenje, me neguje. Tudi v tem trenutku razpolagam z neskončnim bogastvom in močjo. Počutim se cenjenega/cenjeno in zaslužnega/zaslužno. Zaslužim si le najboljše in le najboljše tudi sprejemam.   Sprostim vratne mišice in se popolnoma znebim napetosti v ramenih. Počasi zajamem zrak in ga počasi izdihnem. Z vsakim vdihom in vsakim izdihom sem bolj sproščen/a. Sem umirjen/a in čustveno uravnovešen/a. Pomirjen/a sem sam/a s seboj in z drugimi ljudmi. Ljubim se takega/takšno, kakršen/kakršna sem. Ne čakam več, da bi postal/a popoln/popolna in se imel/a šele potem rad/a. Največje darilo, ki si ga lahko dam, je brezpogojna ljubezen. Moja zavest je napolnjena z zdravimi, pozitivnimi, ljubečimi misli, ki se zrcalijo v vseh mojih izkušnjah. Skozi življenje plujem vedoč, da sem varen/a - nad menoj bdi božansko varstvo.Veselim se zdrave starosti, saj že zdaj ljubeče skrbim za svoje telo. Nenehno odkrivam nove načine za krepitev svojega zdravja. Redno meditiram in nato žanjem bogate sadove svojega početja. Zaprem oči, razmišljam pozitivno in vdihujem vse dobro. Vedno - ne glede na starost - se lahko naučim česa novega. Učim se zavestno. Pripravljen/a sem se učiti. Bolj kot se učim, hitreje rastem. MISLI ZA IZBOLJŠANJE MEDSEBOJNIH ODNOSOV Zaslužim si ljubezen, romantična doživetja in veselje. Ter vse dobro, kar mi ponuja Življenje. Obkrožen/a sem z ljubeznijo. Vse je vredu. Biti žrtev ni zabavno. Nočem biti več nemočen/na, zato zavestno uveljavljam svojo moč. Nisem odgovoren/na za druge ljudi. Vsi namreč živimo po zakonih lastne zavesti. Sem v radostnem razmerju z osebo, ki me resnično ljubi. Moj partner je ljubezen mojega življenja. Drug drugega obožujeva. Vedno ko potrebujem pomoč, jo dobim od vsepovsod. Tudi sam/a imam dobro razvit rahločuten sistem podpore za druge. Ljudi ne morem spreminjati. Drugim dovolim, da so to kar so in sebe ljubim takega (takšno), kakršen/a sem. Ljudje me ljubijo in sprejemajo takega (takšno), kakršen/a sem - tukaj in zdaj. Svet vidim skozi oči ljubezni in sprejemanja. V mojem svetu je vse dobro. Izhajam iz ljubečega vesolja svojega srca in vem, da ljubezen odpira vsa vrata. Na ta planet sem prišel/a, da bi se naučil/a bolj ljubiti samega sebe in ljubezen deliti z vsemi okrog sebe. Rad/a delujem spodbudno. Med odmori v službi se prijazno pogovarjam s sodelavci, govorim pozitivno in sočutno poslušam. Z nadrejenimi komuniciram spoštljivo, a lahkotno. V zameno tudi sam/a vedno dobim spoštovanje. Življenje je zelo preprosto. Vse, kar dajem, dobim nazaj. Danes bom razdajal/a ljubezen. Globoko v središču mojega Bitja se nahaja Brezmejno Dobro Ljubezni. Vsem odpuščam za napake, ki so jih storili in sem jih občutil/a. Odpuščam z ljubeznijo. Danes bom poslušal/a svoje občutke in bom ljubezniv/a do sebe. Vem, da so vsi občutki moji prijatelji.                 Vsakdo, ki vstopi v moje življenje, me lahko česa nauči. Skupaj bivamo z namenom. Ko spreminjam svoje misli, se spreminja tudi svet, ki me obdaja. Ko izražam svoje občutke, sem varen/a. V vsakem položaju sem lahko miren/a in vesel/a. Imam čudovite odnose s prijatelji, družinskimi člani in sodelavci. Ljudje me cenijo. Pripravljen/a sem na celjenje ran. Zrel/a sem za odpuščanje in sprejemanje. Vse je vredu. Družinske člane ljubim in sprejemam natančno take, kakršni so zdaj. Ljudi, ki jih imam rad/a, včasih vprašam: Kako te lahko še bolj ljubim? Dolgotrajni, ljubeči odnosi razsvetljujejo moje življenje. Če odpustim sebi, lažje odpuščam tudi drugim. Ko naredim napako, se zavedam, da je to le del procesa učenja. Sprejemam dejstvo, da v življenje privabljam ljubezen in romantična doživetja. V vseh svojih odnosih sem varen/a; dajem in prejemam ogromno ljubezni. Ni pomembno, kaj govorijo ali delajo drugi ljudje. Pomembno je le, kako se jaz odzivam na njih in kakšno mnenje imam sam/a o sebi. Globoko vdihnem in se sprostim-dovolim si sprostitev. Telo se popolnoma umiri. Ljubezen je močna - tvoja ljubezen in moja ljubezen. Ljubezen na Zemljo prinaša mir. Ljubezen je vse, kar obstaja!   MISLI ZA IZBOLJŠANJE FINANČNE SITUACIJE, USTVARJALNOSTI IN DELA Ne branim se denarja, temveč dovolim, da priteka v moje življenje in me razveseljuje. Vse, kar je dobrega v mojem življenju, črpam iz vsepovsod in od vsakogar. Račune plačujem z ljubeznijo in z veseljem izročam čeke. Bogastvo se neovirano pretaka skozi mene. Kamorkoli se obrnem, izžarevam uspeh in blaginjo. Uživam v finančni varnosti, ki je stalnica v mojem življenju. Pomikam se od miselnosti reveža k miselnosti bogataša in sprememba je opazna tudi na mojem bančnem računu. Denar je stanje duha, ki mi daje moč. Dovolim, da finančni uspeh vstopa v moje življenje na višji ravni kot kadar koli prej. Zakon privlačnosti v moje življenje privablja same dobre stvari. Sem magnet za denar.Na nešteto različnih načinov privabljam uspeh. Razmišljam polno in si dovolim od Življenja sprejeti še več dobrega. Danes ke krasen dan. Denar priteka k meni, pa če to pričakujem ali ne. Možnosti, med katerimi lahko ozbiram, so neomejene.priložnosti so vsepovsod. Vem, da me stari, škodljivi vzorci ne omejujejo več. Brez težav se jih osvobajam. Vsak dan je nova priložnost. Včerajšnji dan je minil in se ne bo več vrnil. Danes je prvi dan moje prihodnosti. Moja prirojena ustvarjalnost me preseneča in radosti. Vem, da lahko v življenju ustvarjam čudeže. Sprejemam dejstvo, da si zaslužim najboljšo kariero. Popolno delovno mesto me samo išče; najino srečanje je pred vrati. Ljudje se zanimajo za moje talente in cenijo moje edinstvene sposobnosti. Imam dovolj časa in priložnosti, da uresničim svojo ustvarjalnost na katerem koli področju.  V življenju usklajujem delo, počitek in igro. Vsemu temu namenim dovolj časa. Hvaležen/a sem, da lahko danes živim. Veselje in radost me prevevata ob misli, da bom doživel/a še en čudovit dan. Svoje ustvarjalne darove usmerjam v glasbo, likovno umetnost, ples, pisanje – v vse, kar me veseli. Učim se biti vsak dan bolj ustvarjalen/a. Kadar se pri delu srečam s težavami, rad/a poprosim za pomoč. Omejitve so zgolj priložnosti za rast. Uporabljam jih kot odskočne deske do uspeha. Občutki, ki jih razvijam v službi, so dobri. Zavedam se, da obstajajo zakoni, ki uravnavajo Vesolje, in na vseh področjih življenja se ravnam po njih. Vem, da bom bogato nagrajen/a, če se bom na delavnem mestu potrudil/a po svojih najboljših močeh.                                      Ključ do ustvarjalnosti je zavedanje, da doživetja ustvarja moj način razmišljanja. Ta ključ uporabljam na vseh področjih življenja. Moje misli so jasne, izražam se brez težav. V službi me cenijo in dobro nagrajujejo. Opravljam delo, ki ga imam rad/a in sem zanj dobro plačan/a. Vsak dan naredim nekaj novega – ali vsaj drugačnega. Življenje nikoli ne obstane, ni nikoli nezanimivo in togo. Vsak trenutek je večno mlad in svež. Moje delo mi omogoča, da uporabljam svojo nadarjenost in sposobnosti. Hvaležen/a sem za svojo službo. Moje delavno okolje je radosten prostor, v katerem med sodelavci vlada vzajemno spoštovanje. Znebil/a sem se zadržkov pred izražanjem lastne ustvarjalnosti. Nove zamisli pritekajo lahkotno in brez mojega truda. Vsakdo, ki ga bom danes srečal v službi, bo na najboljši možen način obogatil mojo dušo. Ko se zjutraj zbudim, si zamislim popoln dan. Moja pričakovanja privabljajo prijetne izkušnje. Ko dovolim, da misli prihajajo iz ljubečega okolja mojega srca, ustvarjam zlahka in brez naporov. Moje srce je središče moči. Sledim svojemu srcu. Moj notranji potencial je neuničljiv. Čakajo me same dobre stvari. Veselje, ki ga najdem v svojem delu, se zrcali v sreči na vseh področjih življenja. Stojim na svojih nogah.Sprejemam svojo moč in jo uporabljam. Povsem varno je, da se postavim zase. Sem sijoče bitje, ki življenje zajema z veliko žlico. Moje življenje je vsak dan bolj osupljivo. Vsak dan se veselim, kaj novega mi bo prinesel naslednji trenutek.

"Odkar imam svojo predstavo o tem, kako življenje deluje, razumem tudi, zakaj so afirmacije lahko zelo učinkovita pomoč. Afirmacije so v bistvu drugačne misli, ki se jih lahko oprimemo vedno, ko želimo spremeniti neko svoje prepričanje, ki nas ne vodi več tja, kamor želimo. Sama jih redno uporabljam in vedno delujejo." 

LEDVIČNA DIETA

Nasveti za ledvično dieto, avtor Jože Lavrinec, višji medicinski tehnik, bolnišnični dietetik

Kaj pa ocvrto?

Z nujnim spreminjanjem prehranjevalnih navad se večina ljudi spopade dokaj zgodaj. Toda dokler ne grozi nič resnega,  vse ostaja pri želji, običajno pri želji po bolj kakovostnem življenju ali po vitkejši postavi. Običajno se šele z resnim obolenjem zavemo tudi  nuje in ne samo  želje po spremembi. Vsi ledvični bolniki dobro vedo, da ni dovolj samo sprememba v vrsti ali količini živil, treba je tudi korenito spremeniti  tehnike priprave hrane. Kakšne tehnike priprave hrane  torej uporabiti?To je  močno odvisno od znanja posameznika in od opremljenosti njegove kuhinje. Ledvični bolniki že bolj ali manj vedo, da so nekatere tehnike manj sprejemljive za pripravljanje njihove hrane. Tako  močno odkimavajo ob pogledu na pečenje. Pečene jedi so okusne, saj hrustljava skorjica, ki nastane med postopkom, izboljša okus. A kaj, ko podatki pravijo, da takšne jedi vsebujejo tudi do 10 odstotkov več kalija. Kako in od kod?

Pečenje

Podatki o več kalija sicer držijo, vendar nekoliko zavajajo. Kalij namreč ne nastaja v času peke, prav tako ne prihaja v jed. Kaj se torej dogaja? Zaradi visoke temperature, pa naj bo to med pečenjem na suho v pečici ali zaradi vroče maščobe, beljakovine v živilu hitro zakrknejo in na površini ustvarijo hrustljavo skorjico.  Istočasno škrob na površini živila dekstrinira, porjavi. Ob tem nastaja nova paleta okusov in prijetnih arom, ki nam spodbujajo tek. Skorjica, ki je nastala, pa preprečuje, da bi se iz živila izcejal sok, in na ta način hranila (in tudi kalij) ostajajo v notranjosti živila, ki postane sočna in mehka. Ob celotnem postopku živilo izgubi nekaj vlage, njegova teža je zaradi tega manjša. In kalij, ki je bil že od vsega začetka v živilu, odstotkovno nekoliko poraste. Ali naj zaradi tega ledvični bolnik  pusti pečena živila pri miru?

Odgovor je hiter in jasen: ne! Ravno tehnike pečenja so pomemben del pripravljanja hrane za ledvičnega bolnika, še posebno če že tako ali tako namenjamo veliko pozornosti izbiri živil.

Kaj pa cvrenje?

Cvrenje opišemo kot pečenje v zelo veliko maščobe, tako da živilo v njej plava. V zdravem prehranjevanju cvrenje ni najbolj čislano, saj  mnoga živila med njim vpijejo del maščobe in postanejo zelo mastna. Ocvrte jedi so zato odlična in okusna priložnost za vse ledvične bolnike, ki imajo težave s prenizko težo. Ena žlica olja, kolikor ga mimogrede vpije malce večji kos živila med cvrenjem, nam prinese dodatnih 135 kalorij! Kadar pa je naša telesna teža malce nad normalo (ali  smo mogoče celo predebeli),  moramo resno premisliti o uživanju cvrtja. Ravno zaradi večje energetske vrednosti ocvrtih jedi velja, da cvrenje ni najbolj primerno za večino ljudi, pa naj bodo zdravi ali ledvični bolniki. Cvrenje jedi je dokaj zahtevna tehnika, ki si jo olajšamo z uporabo cvrtnika ali friteze. Praviloma uporabljamo tista olja, ki so posebej izdelana za visoke temperature, kakršne nastajajo med cvrenjem. Temperatura olja se med postopkom giblje med 140 stopinj Celzija in 180 stopinj Celzija. Ob višjih temperaturah se olje začne razkrajati, na kar nas opozorita modrikast dim in poseben vonj. V cvrtniku se to ne more zgoditi, ker  segrevanje nadzoruje termostat.  

Toda v cvrtniku se olje prav tako sčasoma pokvari, deloma zaradi visokih temperatur, deloma zaradi svetlobe, deloma zaradi živil, ki jih cvremo. Olja pred kvarjenjem ne rešujemo z dolivanjem svežega, saj se takšno olje še hitreje kvari in postaja škodljivo. Ne gre drugače, olje je treba redno menjavati. Živilo, ocvrto v pokvarjenem olju ali na previsoki temperaturi, je težko prebavljivo. Če se že dogodi, je zažgane jedi bolje zavreči kakor pojesti! 
Med ljudmi krožijo različni napotki, kako zmanjšati količino maščobe v ocvrtem živilu. Tako živilo po cvrenju dobro odcedimo in popivnamo s papirnatim prtičem in dejansko se bomo znebili večine površinske maščobe. Vendar še vedno ostane maščoba, ki se ujame v samo živilo, predvsem v panirno skorjico. Nasvet, po katerem naj bi ravno skorjico odstranili, je zvit, a kaj, ko s tem odstranimo ravno tisto najbolj okusno, zaradi česar smo si sploh zaželeli ocvrto jed!

Skratka, po ocvrtih jedeh naj posegajo bolniki, ki nimajo težav s težo ali je ta celo prenizka. Drugi pa ravnajte po načelih slogu zdravega prehranjevanja – ne več kakor enkrat na teden

Praženje

Bo pa za boljši okus jedi prišla v poštev kakšna od drugih tehnik priprave hrane, kjer se uporablja manj maščobe. Ena takšnih tehnik je praženje. Spomnimo se na kitajske restavracije, kjer je praženje glavna tehnika priprave! Zanj izberemo sočno in nežno meso, ki ga dobro začinimo z zelišči in narežemo na zelo tanke trakove. Tudi zelenjavo narežemo na drobne koščke, riž pred praženjem skuhamo. V ponev ali vok zlijemo malo kakovostnega olja, segrejemo, dodamo živilo in pražimo med neprestanim mešanjem. Ob tem nastaja obilo aromatičnih snovi, ki živilu povečajo okusnost. Nekatera živila, predvsem nekatere vrste zelenjave, moramo po praženju še malce prekuhati, vendar  ravno praženje  zagotovi odličen okus.Pri večjih kosih mesa praženje ne bo dovolj. Takšne kose najprej opečemo in s tem okrepimo njihov okus, nato jih do konca zmehčamo s pečenjem v pečici ali v večji pokriti posodi. Časi, ko je bilo za ledvičnega bolnika kuhanje v veliko vode edini primeren način priprave hrane, so na srečo mimo.

 

Ledvična dieta – zdravje ali »nebodijetreba«

Ko se srečata ledvična bolnika, se prične razprava o vsem mogočem. Izmenjava mnenj, izkušenj in bolj ali manj dobrih idej poteka na vso moč. Čakalnice nefroloških ambulant in dializni oddelki so prave kovačnice mnenj in znanja. Velikokrat se v praksi dopolni trditev, da je »bolnik bolniku dober zdravnik«. A ljudje smo si zelo različni in bolehamo za različnimi obolenji, čeprav se potem srečujemo v istih prostorih. Zato občasno postanejo takšni posveti nekoliko sporni.

Kar se prehrane tiče, potekajo razprave v slogu »tega ne smeš«, »ta prepoved je povsem nesmiselna« ... Seveda se napotki spreminjajo z menjavo sogovornika in na koncu veliko bolnikov preprosto ne ve več, kaj in zakaj bi bilo smiselno upoštevati.  Potem doda svojo piko na i še zdravstveno osebje:  pomanjkanje časa,  nerazumljivo podajanje napotkov, posploševanje so  glavne šibke točke. Vendar ne velja, da sogovorniki, pa naj bodo to sobolniki ali zdravstveno osebje,  ne bi vedeli ničesar! Le znanje je različno, različne so izkušnje in seveda so  različne oblike  zdravstvenega stanja, zaradi katerega so posamezniki pristali v ambulanti ali celo v dializnem centru.

Vsak bolnik ima pravico dobiti ustrezna prehranska navodila

In že smo pri prvem, zelo pomembnem pravilu: »Vsak bolnik ima pravico dobiti odgovore, ki jih potrebuje, na njemu razumljiv in sprejemljiv način.« Prav tako velja to pravilo tudi za prehranska navodila.

Dializni centri, ponekod pa tudi nefrološke ambulante imajo zaposlene posebej izobražene medicinske sestre, svetovalke za prehrano, zato ni nobene potrebe, da bi se moral bolnik zadovoljiti z odgovorom v slogu »jejte manj kalija ali fosforja«. Vsak bolnik ima pravico, da mu  natančno razložijo, v katerih živilih sta omenjeni rudnini, pa tudi koliko živil sme brez škode zaužiti. Če je le mogoče, naj zato sleherni bolnik za vsa vprašanja o primerni prehrani poišče pot do »prehranske« medicinske sestre.

Prehrano je treba prilagajati vsakemu bolniku posebej

Pravilna prehrana je ključnega pomena za slehernega človeka, za ledvične bolnike pa je zaradi motenega delovanja ledvic  pomen pravilne prehrane še toliko večji. Žal ne poznamo univerzalne diete, ki bi bila primerna prav za vse ledvične bolnike. Načela primerne prehrane moramo zato prilagajati slehernemu bolniku posebej, seveda v skladu z njegovo preostalo ledvično funkcijo in vrsto zdravljenja. Ker se moramo neprestano prilagajati trenutnemu zdravstvenemu stanju posameznika, se pravila primerne zdravilne prehrane neprestano spreminjajo! Te neprestane spremembe prehranskih pravil še bolj begajo bolnike. Tako na primer bolnikom na zgodnji stopnji ledvične odpovedi priporočamo nekoliko poostrena načela zdravega prehranjevanja z omejevanjem soli in deloma beljakovin, pri bolnikih, ki se zdravijo z dializo, pa je pravilna prehrana sestavni del zdravljenja in postane zelo zapletena.

V času odpovedovanja ledvične funkcije lahko s pravilno prehrano ta proces upočasnimo. Ko pa je treba pričeti  nadomestno zdravljenje, postane pravilna prehrana dopolnilo zdravljenja. Hrana je tista, ki mora zadostiti vsem potrebam organizma po energiji in hranilih. Z njo moramo preprečiti preveliko kopičenje odpadnih produktov (urea, kreatinin, a tudi kalij) v telesu in preprečevati nastanek metabolnih zapletov (kostna ledvična bolezen). Pravilno izbrana hrana ohranja tudi relativno dobro počutje, krepi imunsko odpornost in ne nazadnje  zagotavlja kulinarične užitke.

Ne glede na stopnjo obolenja  ledvična dieta ni enostavna! Potrebujemo veliko truda in volje, vendar se vse obrestuje!

Kosilo naj bo glavni obrok dneva

Ali poznate stari pregovor, ki pravi, da naj bo zajtrk kralj, večerja pa siromak? Če ste kdaj razmišljali o njem, ste prav gotovo pomislili, da so modri ljudje želeli na preprost način povedati, da mora biti zajtrk krepak, saj nam le takšen zagotovi dovolj energije za delo čez dan, večerja pa skromna. A kakorkoli obračamo ta rek, v njem ni prostora za kosilo! Tudi sicer  o tem obroku ne govorimo dosti. Omenjamo sicer, da moramo količino hrane razdeliti na več obrokov, saj le tako preprečimo obremenitev organizma z energijo in hranili. Ravno tako omenjamo, da morajo biti vsi obroki načrtovani, zaposlene pa opozarjamo, naj poskrbijo za opoldanski obrok. In to je malodane vse. Je torej kosilo nepomemben ali celo nepotreben prehranski običaj?

Daleč od tega! Čim bolj  se bliža poldne, tem bolj lačni postajamo, pa naj kaj delamo ali ne! Kosilo ima svoje mesto med obroki in tudi spada med tri glavne obroke dneva. Toda če se občasno zajtrku ali večerji še odpovemo (kar se nam potem maščuje na tak ali drugačen način), se kosilu skoraj ne moremo. Če že ne moremo zaužiti toplega obroka, potem si izberemo kaj preprostega ali pa samo hladen obrok – običajno je to sendvič.

Za kosilo zelo  radi jemo preproste jedi in jedi »na žlico«.
Toda nedeljska in praznična kosila so bila vedno nekaj posebnega. Ker je takrat za mizo zbrana vsa družina, so takšni obroki vedno sestavljeni iz več jedi in obvezno vsebujejo tudi meso. Tipično nedeljsko kosilo – goveja juha z rezanci, kuhana govedina, pražen krompir in solata – je sicer zelo okusno, žal pa za dializne bolnike nekoliko neprimerno zaradi bogastva kalija, ki se skriva v juhi in krompirju. Brez milosti  zavrzimo  tradicionalne jedilnike in si poiščimo kaj bolj primernega, a ravno tako okusnega!

Malice in prigrizki

Hrano uživamo zato, da živimo! Sodobni človek bi to reklo raje obrnil, a kaj, ko pa potem nastanejo težave! Težave zaradi preobilnega ali nepravilnega prehranjevanja so toliko večje,  kolikor težje je obolenje. Zato  pamet v roke! Še vedno velja, da je dializna tehnika enkratna in včasih že skoraj meji na čudeže, tako uspešno namreč prečisti s presnovki zasičen organizem. Toda sami čudeži se še vedno ne godijo! Človek mora jesti, če hoče živeti,  bolnik pa mora jesti s preudarkom, če hoče ohraniti vsaj tisto malo zdravja, kolikor mu ga še  ostaja.

Že dolgo velja, da ni pametno zaužiti celotne količine hrane v enem samem obroku. Poskrbeti moramo za več obrokov hrane  čez dan. Izkušnje nam pravijo, da bi bilo najbolje, če bi hrano razporedili na pet  do šest obrokov. Tako so naša prebavila enakomerno obremenjena, lakota je tako najbolje potešena in je manj možnosti, da bi se pričeli prenajedati z živili, ki lahko bolj škodijo, kakor koristijo. Hkrati  organizem tako manj obremenimo s presnovki in tudi dotok hranil je enakomeren.

Prav je, da večino hrane zaužijemo s tremi glavnimi obroki – z zajtrkom, kosilom in večerjo. Ostanejo nam pa vmesni obroki, ki jih imenujemo malice.

Miselnost, da malice potrebujejo samo delavci, ki težko fizično delajo, je že preživeta. Malice so koristen vir hranil prav vsem, seveda pa  ne smejo biti neizmerno kalorične! Ravno nasprotno – njihova energetska vrednost naj bo skromna, naj pa bodo toliko bogatejše z raznimi hranili.

Potem so tu še razni prigrizki. Ti običajno niso načrtovani. Roka kar tako mimogrede seže po nečem slastnem. V običajnem življenju so povsem nepotrebni, saj nas obremenijo predvsem z energijo in telesna teža počasi, a vztrajno raste. V življenju bolnikov s kronično ledvično odpovedjo pa  so lahko prigrizki  zelo koristni, še posebno takrat, kadar imamo težave s tekom. Majhen grižljaj sedaj in majhen grižljaj čez pol ure tudi ob pomanjkanju teka že spravimo vase, in če s tem zaužijemo še nekaj nujno potrebne energije, je toliko bolje.

Veliki obroki so običajno tudi družabno naravnani. Najlepše je takrat, kadar jih lahko zaužijemo skupaj z družino, prijatelji, tudi teknejo najbolj takrat. Za malico in prigrizek pa velja ravno nasprotno – to so manjši obroki hrane, ki jih praviloma zaužijemo sami in mimogrede. Izjema so le malice na izletih, toda te  so tako ali tako nekaj posebnega, saj nadomeščajo enega od glavnih obrokov.

Toda če želimo, lahko skromen prigrizek povežemo tudi z družabnostjo. Pomislimo samo na popoldansko kavo ali čaj: obvezna skodelica kave ali pravega čaja ter klepet v prijetni družbi s pokušanjem drobnega peciva se hitro spremeni v neprecenljivo družabno dejanje. Napitek je v tem primeru samo izgovor za družabnost, žlička sladkorja, s katero ga boste osladili, pa da nekaj dodatne energije. A v takšnih primerih radi posežemo po nečem dobrem – po kakšnem drobnem koščku slastnega peciva. Naj bo! Pazite le na izbiro, kajti tudi malenkosti se včasih maščujejo!

Malica ali prigrizek - razlika je v hranilnosti in energiji

Dejali smo, da je malica dopolnilni obrok, prigrizek pa nekaj, kar zaužijemo mimogrede. Z malico naj bi zaužili okoli pet do deset odstotkov  energije, ki je potrebujemo v enem dnevu, in seveda približno toliko hranil. Kako pa je s prigrizki? Sem spadajo vsi tisti drobni grižljajčki, ki jih pojemo mimogrede,  nam  zagotovijo manj kakor 20 kalorij in običajno niti ne razmišljamo o njih. Če pravimo, da so malice za ohranjanje zdravja in moči koristne in dobrodošle, velja za drobne prigrizke ravno nasprotno. Če se ne znamo obvladovati, so lahko vir energije, fosfatov, kalija, soli … skratka, so pot v bolezen in slabšanje zdravja! Si predstavljate, da vam roka poseže zdaj po koščku čokolade,  kasneje po skromnem prgišču arašidov, ki so ostali za otroki, pa nato pogrizljate še kakšen oreh? Nič posebnega, kajne? »To počnejo vsi in to so tako majhne količine, da ne morejo povzročiti nobene škode,« je pogost izgovor.

Toda ravno v tej majhnosti in nenadzorovanosti se skriva past. Kdo bo štel te drobne grižljaje? Vsem se zdijo premajhni, da bi jih sploh upoštevali. In če ni nadzora, jih je kmalu preveč! Odstranite iz dosega svojih rok vse slastne prigrizke – čokolado in čokoladne bombončke, razne oreščke, arašide, semenje in slane prigrizke. Če je že želja velika, potem le posezite po koščku in nikoli po dveh!

So pa včasih kakšne sladkarije, še posebej žele bomboni ali preprosti piškotki, povsem primerni prigrizki. Ti kar morajo biti. Zagotovijo lahko prepotrebno energijo, in kadar manjka teka, postanejo zelo pomemben del vsakodnevne prehrane.

Se težko odločite, kaj bi zaužili za malico? Pred vami je nekaj predlogov. Mogoče bo kakšen zamikal tudi vas!

Kruh z zeliščnim maslom
1 košček kruha
15 g zeliščnega masla za namaz

Zeliščno maslo pripravimo sami. Maslo ogrejemo na sobno temperaturo, da ga je lažje mešati, ter ga damo v posodo. Poleg stresemo nasekljan  česen, malce sesekljanega drobnjaka in  bazilike. Dobro premešamo, tako da dobimo enakomerno gosto pasto, s katero mažemo kruh. Preostanek shranimo v hladilniku.
Energetske in prehranske vrednosti jedi: 1086kJ ali 258 kcal; 29 g OH; 5,3 g B; 14 g M; 95 mg P; 123 mg K
Sistem ledvičnih izbir: 2 kruh; 3 maščoba
Načrtovana prehrana sladkornih bolnikov: 2 enoti OH.

Žemljica z omleto
1 bela žemlja
1 jajce
Žlička moke, žlica mleka, žlička olja

V lonček ubijemo jajce, dodamo žličko moke in žlico mleka ter dobro razžvrkljamo. Maso zlijemo v dobro segreto ponvico ter zapečemo najprej po eni strani, z lopatko obrnemo in zapečemo še po drugi strani. Žemljo prerežemo in obložimo s pečeno omleto.
Energetske in prehranske vrednosti jedi: 1150 kJ ali 273 kcal; 26 g OH; 11 g B; 13 g M; 149 mg P; 126 mg K
Sistem ledvičnih izbir: 3 kruh, 1 fosfor, 1 maščoba
Načrtovana prehrana sladkornih bolnikov: 2 enoti OH.

Sadni trijet
Ta jed je primerna tudi namesto sladice; postrežemo pa jo lahko tudi, kadar imamo težave z grizenjem ali žvečenjem hrane.

3 koščki »zlatega« prepečenca
1 dcl borovničevega sadnega soka
1 žlička sladkorja
Žlica stepene smetane

S sladkorjem dodatno osladimo borovničev sadni sok ter z njim prelijemo prepečenec. Počakamo, da ta vsrka ves  sok, okrasimo s stepeno sladko smetano in postrežemo.
Sladkorni bolniki ter bolniki, ki se zdravijo s peritonealno dializo, naj opustijo sladkor. Če že morajo, naj sladkajo z umetnimi sladili.
c
Energetske in prehranske vrednosti jedi: 963 kJ ali 229 kal; 37 g OH; 3.9 g B; 7,7 g M; 85 mg P; 164 mg K
Sistem ledvičnih izbir: 1 kruh, 1 sadje z malo K, 1 maščoba
Načrtovana prehrana sladkornih bolnikov (brez dodanega sladkorja): 2  enoti OH

Jabolčna čežana z rižem
Za 4 porcije potrebujemo:
500 g jabolk
2 žlici riža
Cimet, klinčki
2 žlici sladkorja
Kisla smetana

Jabolka olupimo, izrežemo peščišče ter nakrhljamo. Damo jih v posodo in prilijemo malo vode. Za boljši okus dodamo cimet in klinčke ter rahlo sladkamo. Sladkorni bolniki bodo namesto sladkorja uporabili primeren nadomestek sladkorja ali umetno sladilo. Že kar takoj dodamo riž in dušimo. Ko so jabolka dušena (čez kakih 20 minut), jih pretlačimo in razdelimo na štiri porcije ter obogatimo z žličko kisle smetane.

Jemo lahko toplo ali ohlajeno. Poleti še posebej prija ohlajena čežana, ki nadomesti preprosto sladico ali pa zadostuje za skromno in osvežilno malico.

Energetske in prehranske vrednosti jedi: 576 kJ ali 137 kcal; 29 g OH; 0,8 g B; 2,8 g M; 22 mg P; 141 mg K
Sistem ledvičnih izbir: 1 sadje zmerno K; 1 maščoba, 0,5 kruh
Načrtovana prehrana sladkornih bolnikov (brez dodanega sladkorja): 2 enoti OH.

Naj bo solata kisla, so dejali

Kis je ena od najdlje znanih tekočin, saj ga je človek v prehrani uporabljal že pred več kakor 10.000 leti. 

Če dandanes kis lahko  kupimo v najbližji trgovini, nekdaj ni bilo tako enostavno. Ali pač? O njegovem nastanku  največ pove francosko poimenovanje – vinaigre. Prevod pove, da gre za pokvarjeno (ali skisano) vino. Vendar danes kis nastaja v povsem nadzorovanih  razmerah iz praviloma kakovostnega vinskega ali jabolčnega mošta. Če osnovne surovine niso kakovostne, tudi končni izdelek ne more biti dober. Toda še vedno posamezniki poskušajo pripravljati domač sadni kis iz manj kakovostnega, celo delno nagnitega sadja. O kakovosti takšnega kisa ne bomo ugibali.

Če so v preteklosti najpogosteje pripravljali vinski kis s pomočjo ocetnega vretja sicer že zrelega vina, ga danes lahko pripravljamo  iz različnih začetnih surovin. Tako je dobro znan in uveljavljen jabolčni kis, manj znani pa so različni kisi iz drugih vrst sadja (melonov kis, malinov kis) oziroma iz raznih vrst žita (glavni predstavnik je rižev kis). Postopek je vedno enak: najprej morajo sladkorji iz sadja ali škroba z alkoholnim vrenjem prevreti v alkohol, ta pa prevre v kis.

Kis so že v davni preteklosti uporabljali kot odlično sredstvo za konzerviranje sadja in zelenjave ter kot začimbo. Pisni viri uporabe kisa za konzerviranje segajo k starim Babiloncem (5000 let pred našim štetjem), stari Rimljani so ga uporabljali kot osvežilni napitek, razredčenega z vodo, pa tudi v začimbne namene jim ni bil tuj.

Dandanes ima kis zelo pomembno mesto med začimbami. Kar ne moremo si predstavljati osvežilnih solat brez kisa! Poleg tega ga lahko uporabimo  za odlične mesne marinade, po kapljicah ga lahko dodajamo številnim jedem tudi zato, da okrepimo naravno aromo jedi. Lahko ga dodamo v obarne juhe, enolončnice in s tem izboljšamo prebavljivost.

Ker je uporaba soli omejena, bomo uporabili kakovosten kis za izboljšanje okusa presnih ali kuhanih solat. Prav posebno mesto imajo balzamični kis (v lesenih sodih staran kakovosten vinski kis z dodatkom zgoščenega sadnega soka) ter različni začimbni kisi, ki jih lahko brez večjih težav pripravimo sami.

Osnovna surovina za pripravo kisa so običajno jabolka in grozdje. In sadje je bogat vir kalija, zato se moramo vprašati o njegovi vsebnosti  v kisu!

100 g ali 1 dcl kisa povprečno vsebuje:
	Energija v kalorijah	Beljakovine v gramih	Maščobe v gramih	Ogljikovi hidrati v gramih	Kalij v mg	Fosfati v mg
Vinski kis	19	0,04	0	0,27	39	8
Jabolčni kis	21	0	0	0,93	73	8
Alkoholni kis	18	0	0	0,04	2	4
Balzamični kis	88	0,49	0	17,03	112	19

Iz razpredelnice lahko razberemo, da balzamični kis zaradi dodanega zgoščenega sadnega soka vsebuje največ energije in tudi kalija. Kljub temu je celo redna uporaba balzamičnega kisa povsem varna: za začinjanje običajne porcije solate bo zadosti 1 žlica kisa, to pa pomeni največ 1/6 zapisanih vsebnosti.

Kis uporabljamo za konzerviranje živil, predvsem zelenjave. Kdo ne pozna kislih kumaric, kisle paprike, mešane solate ali marinirane rdeče pese? To so najbolj običajni shranki v standardni ozimnici. Zelenjava, ki čaka v obilici kisa, postaja okusna popestritev dnevnega obroka. Kalij, ki ga zelenjava vsebuje, počasi prehaja v tekočino, zato je takšna zelenjava ne samo osvežilna, temveč tudi revnejša s kalijem. Žal industrijsko pripravljeni izdelki in tudi večina receptov za domače shranke vsebujejo veliko soli, zanjo pa vemo, da je v prehrani dializnega bolnika nezaželena. Težave rešimo tako, da ta živila redkeje uvrstimo na jedilniku, pri tem pa vedno odlijemo marinado (s tem se znebimo dokajšnje količine kalija in vsaj dela soli). Lahko pa jih pripravimo doma po prilagojenih receptih z manj soli in nekoliko več sladkorja ter kisa.

Sol – večna dilema slehernega ledvičnega bolnika

Se vam ne zdi, da prav vsi vse preveč nergajo zaradi soli? »Jejte neslano hrano, hrane ne solite« – s takimi opozorili ledvični bolnik preživi večino svojega časa. Potem pa mu celo zdravstveni delavci v času dialize mirno postrežejo s slano malico. Le kdo bi potem vsa ta navodila jemal resno?

V začetku razvoja človeške rase so bili prvi ljudje vajeni uživati hrano z nizko vsebnostjo natrija. V glavnem so uživali sadje in zelenjavo, meso je bilo le občasen priboljšek. Sol, če so naleteli nanjo, jim je zagotavljala celo boljše počutje, zato so bili pripravljeni prehoditi velike razdalje, samo da so jo pridobili. Z vzponom civilizacij je posedovanje soli postalo nekaj običajnega. Sol je  postala zaželena, in to  ne toliko zaradi okusa kakor zaradi možnosti konzerviranja hrane. Stari Rimljani so jo uporabljali celo namesto denarja: z njo se nekaj časa plačevali svoje vojake.

Tudi danes je sol izredno pomembna. Največ je sicer uporabimo za soljenje hrane, saj s tem na dokaj enostaven način  izboljšamo okus jedem. Prehranska industrija pogosto uporablja sol kot ojačevalec okusa neke jedi, pa tudi kot konzervans. Zato lahko mirno predvidevamo, da vsebuje večina izdelkov prehranske industrije več soli, kakor bi bilo dejansko potrebno.

Dovolj je žlička soli na dan

Sol, kemično natrijev klorid, je glavni vir natrija v prehrani. Natrij skupaj s kloridi in kalijem tvori pomemben elektrolitski trojček v našem telesu. Poleg tega ima natrij še nekaj pomembnih nalog:
uravnava krvni tlak in volumen krvi;
omogoča prevodnost dražljajev v našem živčevju ter omogoča krčenje mišic;
uravnava acido-bazično ravnovesje  krvi in drugih telesnih tekočin.
Kljub tako pomembni vlogi natrija v našem telesu so potrebe po natriju in s tem tudi po soli dokaj majhne. Odrasel človek potrebuje približno 2400 mg natrija na dan. To je tudi količina, ki jo priporočamo kroničnim ledvičnim bolnikom in bolnikom, ki se zdravijo z dializo. Za lažjo predstavo: ta količina se skriva v eni sami čajni žlički kuhinjske soli!  A kaj, ko večina zdravih Slovencev zaužije tudi po šestkrat večjo količino natrija in soli na dan!

Čeprav je natrij zelo pomemben elektrolit v našem telesu, je v večjih količinah škodljiv. Ker ledvice z okvarjeno funkcijo ne zmorejo izločiti odvečnega natrija iz telesa, ta ostaja v krvi in tkivih, kjer veže nase tekočino. Krvni tlak narašča, nastajajo edemi, dihanje postaja vedno težje, počutje se slabša. In še nekaj: večja koncentracija natrija v telesu povzroči tudi občutek žeje.  Vsemu temu se lahko izognemo: jemo hrano brez dodane soli!

Lažje je reči kakor storiti. V današnjem svetu globalne trgovinske ponudbe je tako rekoč vse, prav vse slano. Najteže je izbrati dobre mesne izdelke, takšne z malo soli (skoraj jih ni), z malo fosfatov in kalija. Potreben je kompromis, ti izdelki naj bodo na jedilniku le občasno! In še to v majhni količini, takšni, ki ne bo obremenila telesa z odvečnimi fosfati.
Kar pa se okusnosti jedi tiče, vemo: okus jedi vedno lahko dopolnimo z začimbami.

Himalajska sol je še vedno samo sol

Že nekaj časa krožijo zgodbice med ljudmi o koristnosti tako imenovane himalajske soli. Ta naj bi zmanjševala žejo, bogatila telo z »mikroelementi«, bila naj bi veliko bolj zdrava od navadne kuhinjske soli, saj naj bi njena presnova potekala povsem drugače. Pamet v roke! Tudi ta sol je kemično samo natrijev klorid, v našem telesu učinkuje povsem enako kakor običajna sol in  prav nič bolje ne  učinkuje na naše zdravje. Tudi z rudninami ne bo obogatila našega telesa – celo če bi dejansko vsebovala  dodatne rudnine, so njihove količine, dokler uživamo sol v dovoljenih količinah, zanemarljive in povsem nepomembne!  Kljub temu pa uporaba himalajske soli ni prepovedana, le v okviru dovoljenih količin soli mora biti. In vsak naj se sam odloči, katero sol bo uporabil za »dovoljeno« soljenje svoje jedi. Bo to morska sol, kamena sol, solni cvet, himalajska sol ali pa sol iz Tunizije, Maroka, Tuzle ali še od kod? Bo to groba kristalna sol ali drobno mleta ali sipka sol? Razlike v učinku na naše telo ni! So samo naše odločitve in naše navade, ki pa naj ne škodijo, če že ne koristijo!

Tudi rastlinski preparati lahko škodijo

Kako lahko sprošča sprehod po gozdu ali  pomladnem travniku, polnem pisanega cvetja! Prelepi in barviti pejsaži nas pomirjajo in navdajajo s hrepenenjem. Toda ali se kdaj vprašamo, kaj se skriva za to podobo? Namen barvitosti in enkratnega okusa sadja je v privabljanju natanko določenih raznašalcev semena in s tem razširjanju rastline. Zelo radi posežemo po čajih iz zdravilnih zelišč, saj če že koristijo ne, škoditi tudi ne morejo. Ali to drži? Nikakor ne, tudi v skodelici nedolžnega  na predzadnjem planinskem izletu in doma posušenega nabranega čaja se skrivajo vsi strupi, s katerimi se rastline branijo pred žuželkami ali drugimi rastlinami.

Rastline so na prvi pogled videti tako miroljubne, vendar  v njihovem svetu divja neprestana bitka za preživetje. Človek se je med razvojem prilagodil  uživanju zelo raznolike hrane, tudi rastlinske. Poleg tega je še ravno dovolj velik in težak, da mu večina rastlinskih strupov ne škoduje.

Izrecno strupenih rastlin ni veliko

Pa še tiste rastline, ki so strupene, človek iztreblja zaradi nepoznavanja, panike in  nepotrebnega kultiviranja okolja. Poglejmo sodobni primer,  tiso. Samonikla tisa je v Sloveniji redka, le v odročnih krajih in nekaterih parkih je še njeno rastišče. Pred nekaj leti je še bila dokaj pogosto okrasno drevo ali grm, s svojimi lepimi rdečimi plodovi je okraševala okolico, pticam pa zagotavljala hrano. Ker pa je peška strupena, smo, namesto da bi otroke izobraževali, iztrebili to prelepo drevo iz parkov, seveda  iz  strahu,  da se bodo otroci  sicer zastrupili s sočnimi  jagodami.

Poglejmo kamilice! V davnih časih so bile kamilice zdravilo Naši predhodniki so jih znali  vešče uporabiti za zdravljenje raznih obolenj. V letih razcveta farmacije so kamilice izgubile  pomen. Postale so čajček, ki smo ga mešali, kamor smo ga le mogli. Danes nam nova spoznanja potrjujejo pravilnost ravnanja prednikov - kamilice so naravna »droga«, ki zasluži več spoštovanja. Flavonoidi, s katerimi se zel brani pred škodljivci in se bori za svoj življenjski prostor, delujejo blago antiseptično,  drugače povedano, delujejo kot razkužilo. Pri zdravljenju raznih vnetij si lahko pomagamo  z izpiranjem, grgranjem ali pitjem kamiličnega poparka in  si tako prihranimo kakšno nepotrebno uporabo še bolj agresivnih kemikalij.

Rastlinske učinkovine

Že dolgo časa vemo, da so rastline bogat vir različnih hranil – škroba in sladkorjev, tudi beljakovin in maščob, pa raznih vitaminov in rudnin. Prehranske vlaknine, ki nam pomagajo vzdrževati normalno prebavo, so izključno v živilih rastlinskega izvora, v jogurte jih moramo umetno dodajati. Toda s tem še nismo končali naštevanja koristnih hranil. Danes vedno pogosteje omenjamo rastlinske učinkovine, kemične snovi, ki so v živilih rastlinskega izvora in na tak ali drugačen način učinkujejo na naše zdravje. Predvidevamo, da je teh učinkovin okoli 30.000, poznanih je samo okoli 3.000, učinki pa so dodobra raziskani za okoli 500 učinkovin. Raziskovalci sicer delajo s polno paro, toda dolga leta traja, preden lahko z gotovostjo povedo, kako se kaka snov obnaša v našem organizmu. Ker pa pogosto opažamo pravilo, da neka snov v majhnih količinah koristi, v večjih pa škodi, moramo biti na rastlinske učinkovine bolj pozorni.  Te namreč   reagirajo  med seboj,  spodbujajo ali  zavirajo vsrkavanje posameznih  hranil v  naših prebavilih, izničujejo ali  jačajo strupenost drugih  učinkovin, spodbujajo  ali  zavirajo  delovanje zdravil. Skratka, o njihovem  delovanju  vemo  že veliko,  a še vedno  veliko  premalo.

Zdravilne rastline so za lajšanje težav priljubljene predvsem  zato,  ker so  naravnega izvora in  imamo  pri njihovi uporabi občutek  varnosti.

Čaji niso nedolžni

Nekdaj so bili zelo aktualni čaji, ki smo jih pili vsevprek in brez pravega razloga, pač zato, ker so to rožice, ki ne morejo škoditi. Posušene dele rastlin, ki smo jih poparili ali prevreli, farmacevti imenujejo »droga«, in to zato, ker so na te pripravke gledali s spoštovanjem in ker so pričakovali svojstven učinek. Danes se čaji že močno umikajo. V ospredje prihajajo kapsule, ki vsebujejo iste učinkovine v veliko večjih koncentracijah v bolj stabilni obliki in so tudi bolj prečiščene. Oglaševanje je pomenljivo in agresivno. Kdo ne bo namenil nekaj tisočakov za svoje zdravje, takšno naravno, ki ne more škoditi? Toda če že čaji niso bili nedolžni, so ti sodobni pripravki še toliko manj. Koliko cimeta smo nekdaj lahko zaužili? Malo, le toliko, kolikor smo začinili z njim kompot ali jabolčni zavitek! Če bi ga jedli z žlico, bi nam bilo slabo. Verjetno bi želodec  protestiral in  nas pripravil do  bruhanja. Danes pa ga lahko goltamo v obliki tabletk ali kapsul, slabo nam ni več, učinkovine pa gredo svojo pot. In ker cimet vsebuje učinkovine, ki pomagajo, na primer, pri presnovi sladkorja, ga na veliko uživajo sladkorni bolniki. Pa je to potrebno? Nikakor ne. O škodljivih učinkih pretiravanja bomo pa slišali čez leta, ko bodo znane študije in bo za marsikoga malce pozno. Podobno je  z drugimi sodobnimi naravnimi preparati.

Kronični bolniki so še posebej na udaru. Kdo si ne bi želel popraviti svojega počutja in  zdravja s preprostim uživanjem kapsul, ki so povsem naravnega izvora, še posebej, če nas prodajalci prepričujejo o neškodljivost preparata in nam zagotavljajo povsem naraven izvor in vsebino ter nas hkrati prepričujejo o številnih koristih? Pa posežemo v denarnico in se v zameno za majhno škatlico ali stekleničko poslovimo od nekaj tisočakov! A ravno bolniki bi morali zelo previdno uživati te tako imenovane »dodatke prehrani«. Ledvični bolniki pri tem niso nobena izjema, prav nasprotno.  Zaradi zapletenosti zdravljenja in dietnih načel bi morali dvakrat premisliti ter se o uživanju teh preparatov celo pogovoriti z zdravnikom.

Ledvični bolniki morajo biti še posebej pazljivi

Vedeti moramo, da so bile vse dosedanje študije, v katerih so preverjali učinke rastlinskih učinkovin, praviloma opravljene na zdravih ljudeh. Le redko katere študije so upoštevale tudi značilnost ledvičnih bolnikov. To, kar je mogoče povsem varno za zdravega posameznika, lahko ledvičnemu bolniku prinaša veliko tveganje.

Pogosto so vsebine teh nadomestkov na poseben način obdelani delci rastlin. Izdelki so užitni, toda njihov učinek je za ledvičnega bolnika povsem nepredvidljiv in celo tvegan. Za zdravila velja, da morajo preiti zapletena preverjanja, preden se lahko pojavijo na tržišču. Prehranski nadomestki teh preverjanja ne potrebujejo! Tudi izdelki, ki so označeni kot povsem »biološki preparati«, so lahko onesnaženi s strupenimi težkimi kovinami (svinec, kadmij, živo srebro). Poleg tega pa lahko izdelek vsebuje rudnine, ki se jim v vsakdanjem življenju ledvičnih bolnikov želimo izogniti. Tako so lahko v majhni kapsuli zelo velike količine kalija ali fosfatov.

Tudi izdelki, ki vsebujejo sicer stara in vsakdanja zelišča, ki  spodbujajo izločanje seča (brinove jagode, uvea ursi, peteršilj), lahko včasih učinkujejo ugodno, drugič pa slabo.

Za nekatere zeli že dobro vemo, da součinkujejo z zdravili. Včasih delovanje zdravil ojačajo, drugič zavrejo, tretjič pa povsem spremenijo njihov učinek. Takšne zeli so šentjanževka (mimogrede: ker šentjanževka zavira delovanje kontracepcijskih tabletk, se je v presenečenje staršev rodilo že kar nekaj »šentjanžkov«), ameriški slamnik, ginko biloba, česen, baldrijan, pegasti badelj, johimbe,  ginseng, ingver. Transplantirani bolniki naj  bodo pri odločanju  za uživanje preparatov iz teh rastlin izredno  pozorni. Obstajajo  sumi, da  medsebojne reakcije med zdravili in  rastlinskimi  učinkovinami lahko  privedejo do  zavrnitve ledvice. Nič  ne pomaga: pred kupovanjem  preparata bo potreben temeljit pogovor z  zdravnikom in  farmacevtom. Prodajalcem, ki  vztrajajo  pri prepričevanju o  neškodljivosti preparatov, enostavno  ne zaupajte!

Naslednja zelišča so  lahko  toksična za ledvice:
pelin (Artemnisa absintium),
jesenski podlesek (Colhitium  autumnale),
navadni  zimzelen (Vinca minor),
indijski kostanj (Vandelia cordifolia),
divji kostanj (Aesculus hippocastanum).

Zelišča, ki mogoče  škodijo ledvičnim bolnikom:
alfa alfa,
aloe vera,
krhlika,
čili,
čistilna kozja češnja,
lapuh,
regrat,
ingver,
ginseng,
sladki koren,
mate,
sok nonija,
rabarbara,
senna.

Vedeti  moramo, da je ta seznam nepopoln. O škodljivosti večine rastlin bolj  sumimo,  saj  poznamo  le  nekaj  poročil o njihovi možni škodljivosti. Za dokončne ugotovitve bo potrebno  še nekaj  časa. Po  drugi  strani  pa na seznamu  verjetno -  ravno  zaradi  premajhnega poznavanja - manjka nekaj rastlin.

Kaj pa začimbe v prehrani?

Seveda se lahko  vprašamo, kako je z  uporabo različnih  začimb in  začimbnih zelišč pri  pripravljanju  hrane. Tudi  zanje vemo, da vsebujejo številne učinkovine, ki  zagotavljajo  odličen okus in  prijetno  aromo. Še vedno  velja, da je njihova uporaba varna, do  takšnih  ugotovitev smo  prišli s tisočletnimi izkušnjami. Navsezadnje jih uporabljamo  v  majhnih količinah! Ščepec ali  dva neke začimbe ne škodi. To se seveda spremeni, če  želimo  zaužiti  več  žličk  kake začimbe.

Vloga prehrane v zdravju in bolezni
O vlogi prehrane pri ohranjanju zdravja ali celo njegovem vračanju  je veliko različnih pojmovanj. Prav zanimivo je staro poigravanje z reklom »jemo zato, da živimo, in ne živimo zato, da jemo«. V bistvu nam pove vso resnico o prehranjevanju, o naših prehranskih navadah. Dejstvo je, da ljudje potrebujemo hrano, saj je to, kar zaužijemo, vir potrebne energije in številnih hranil.

Staro reklo »brez dela ni jela« bi prav lahko obrnili in dejali »brez jela ni dela«. Prav nič se ne bi  zmotili. S hrano človek zaužije energijo, ki jo potrebuje ne samo za delo in telesno dejavnost, ampak tudi za vzdrževanje telesnih funkcij, kot so bitje srca, dihanje, razmišljanje ... V energijo spreminjamo ogljikove hidrate (vsak gram ogljikovih hidratov nam zagotovi po štiri kalorije), maščobe (iz njih nastane po devet kalorij na vsak gram), beljakovine (ki  niso ravno najboljši vir, zagotovijo pa tudi po štiri kalorije). Beljakovine gradijo in obnavljajo naše telo, skrbijo za nastanek encimov in hormonov, odpornost ...

Tudi voda je nujna, brez nje življenja ne bi bilo. V njej so raztopljene številne hranilne snovi, omogoča prenos hranil po telesu in normalno prebavo, zagotavlja čvrstost telesa, v njej se raztapljajo odpadne snovi, ki se z vodo vred izločijo iz telesa.

Potem pa so tu še vitamini in rudnine, ogromna paleta rastlinskih učinkovin, ki sodelujejo pri zaščiti našega telesa. Niti na prehranske vlaknine ne smemo pozabiti. Ob pomanjkanju se kaj lahko zaplete prebava, pade odpornost organizma, porasteta krvni sladkor in serumski holesterol. Vse mora biti  ujeto v posebno harmonijo, uravnoteženost in uglašenost. Težave nastanejo, če je nekega hranila premalo ali preveč. Slabo počutje in celo bolezen ni nič nenavadnega.

Človek mora imeti hrano! Imeti mora možnost, da jo zaužije, najbolje lepo razdeljeno na štiri do šest obrokov čez  dan. Študije kažejo, da pravilna uravnotežena in pestra prehrana pomaga preprečevati številna obolenja sodobnega časa: srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen, rakasta obolenja ...

Celo več: ko nekatere bolezni nastanejo, nam hrana s svojimi sestavinami pomaga vračati zdravje, lajša znake obolenja, preprečuje nastanek zapletov ali slabšanje obolenja. Pravilna prehrana tako postane zdravilna!

Če je sodobnemu človeku dokaj težko skrbeti za zdravo prehrano, je toliko težje skrbeti za zdravilno prehrano. Je pač treba upoštevati še dodatne zahteve, ki jih pred posameznika postavlja neko obolenje.

Poleg tega pa v hrani radi uživamo. Praviloma smo sladokusci.  Radi se razvajamo, nekateri s kozarčkom rujnega (dokler tega ni preveč, je vse lepo in prav), drugi s sladkimi jedmi, tretji s slanimi in mastnimi delikatesami. Radi raziskujemo, iščemo nove okuse, nove kombinacije jedi. Radi smo v družbi, kjer proslavljamo osebne praznike, uspehe ali se tolažimo v žalosti in neuspehu. In vse to na svojstven način vpliva na  naš odnos do hrane, na njen pomen  in uživanje. 

Naj hočemo ali ne: zajtrk je kralj!

To staro reklo še vedno drži. S pomočjo hranil, ki jih zjutraj zaužijemo, prebudimo telo ter ga pripravimo na dnevne napore. Ne zanemarite ga!

Raziskave prehranjevalnih navad Slovencev nas opozarjajo, da vsaj četrtina ljudi ne zajtrkuje. Šolski otroci zjutraj radi poležijo in izkoristijo sleherno minuto za dremanje v topli postelji. Vstanejo v zadnjem trenutku in seveda je časa za zajtrk  premalo. Če imajo pred odhodom v šolo  nadzor, bodo posegli po kakšni malenkosti, kar tako mimogrede, in že bodo odhiteli. Na srečo v osnovnih šolah otrokom pogosto  ponudijo kasen zajtrk in jih tako navajajo na bolj zdrav način življenja. Kaj pa odrasli?

Odrasli, ki se zjutraj odpravljajo v zgodnjo službo, se pogosto izgovarjajo, da tako zgodaj ne morejo jesti. V najboljšem primeru popijejo topel napitek. Toda ta napitek je  vse prepogosto  prava kava. Tisti, ki gredo v službo nekoliko kasneje, pa ravno tako nimajo časa za zajtrk, saj morajo pred odhodom poskrbeti za tisoč pomembnih in nepomembnih reči. Mednje spada priprava hrane za kosilo, pospravljanje po stanovanju, pa tudi skrb, da otroci pravočasno zapustijo dom. Zase si navadno ne vzamejo časa. Bodo že kako! In res nekako prebijejo čas do kasne malice ali celo do kasnega kosila.

Zajtrk je najpomembnejši obrok v dnevu

Povsem drugačna skupina so bolniki z raznimi kroničnimi obolenji. Zaradi obilice zdravil, ki jih morajo začeti jemati že zjutraj, so nekako prisiljeni poskrbeti za redne zajtrke. Ker pa vsi razmišljamo v stilu, da je »zame tako vse dobro«, je vprašanje, kakšna je kakovost njihovih zajtrkov.

Zajtrk je prvi obrok v dnevu! In najpomembnejši! Pomaga nam, da se dodobra prebudimo, in spodbudi naš prebavni sistem. Če ga pravilno načrtujemo (sestavimo), nam mora zagotoviti od 25 do 33 odstotkov  potrebne energije in hranil v dnevu. Le tako si bomo zagotovili dovolj moči za normalen pričetek dneva.

Kaj pa naše razvade? Jutranja kavica na tešče! Napaka, ki sicer ni največja! Največja napaka, ki jo lahko storimo, je, da popijemo jutranjo kavico na tešče in poleg pokadimo cigareto! Na ta način smo obremenili svoje telo: prebavila smo spodbudili, to drži, vendar smo jih tudi vzdražili z zelo agresivnimi snovmi, ki predvsem dražijo želodčno sluznico. Začetna stopnja kakšnega povsem nepotrebnega gastritisa je prav gotovo že na poti. Toda naše telo na tak način ni dobilo potrebne energije. Strada! Veliko ljudi zmotno misli, da opustitev obroka samo koristi njihovemu urejanju telesne teže: »Le kakšen bi šele bil, če bi redno jedel vse obroke!« Toda ravno opuščanje obrokov spodbuja debeljenje telesnega maščevja.

Dan vedno začnemo z zajtrkom!

Ni pomembno, ali je človek zdrav ali bolan - dan mora pričeti z zajtrkom! Zajtrk je del zdravih življenjskih navad. Dandanes so tudi bolniki s končno ledvično odpovedjo že toliko osveščeni, da mirno lahko govorimo o ohranjanju preostalega zdravja. Tako lahko trdimo, da so ljudje, ki redno uživajo zajtrke, običajno bolj vzdržljivi. Poleg tega si z redno telesno vadbo lažje pridobijo nujno potrebno kondicijo. V dopoldanskem času so sposobni vzdrževati boljšo koncentracijo, lažje opravljajo neko delo,  manj so  vzdražljivi. Ti ljudje lažje urejajo telesno težo in lažje vzdržujejo svojo mišično maso. Tudi njihova raven serumskega holesterola je običajno nekoliko nižja.

Redni zajtrki imajo posebno mesto pri skrbi za ohranjanje zdravja otrok in mladine. Otroci, ki redno zajtrkujejo, se namreč lažje osredotočajo na šolski pouk, se lažje učijo in dosegajo boljše rezultate. Toda redni zajtrki so pomembni tudi za bolnike!

Vsak človek mora vsak dan zaužiti toliko energije, kolikor je potrebuje za svoje življenje in delo; zaužiti pa mora tudi dnevno količino potrebnih hranil, ki omogočajo normalne življenjske procese ter ščitijo organizem. Dokler je človek zdrav, je enostavno. Enodnevno pomanjkanje nekaterih hranilnih snovi ali energije ni kritično. Vsak človek ima v svojem telesu nekaj energetskih in hranilnih rezerv in te zlahka izkoristi ob pomanjkanju. Med daljšo boleznijo se običajni mehanizmi porabe hranil porušijo, presnova  je motena. In zato moramo s primernimi dietnimi ukrepi organizmu pomagati. V ta namen nam služijo posebna dietna pravila.

Pravila zdrave prehrane za ledvične bolnike so praviloma zelo zapletena! In ne glede na to, česa vsega naj  ledvični bolnik ne bi užival v svoji vsakdanji hrani, energijo nujno potrebuje! Če bi lahko jedel vse od kraja, bi bilo zelo enostavno zagotoviti dovolj energije. Toda ko so potrebne  omejitve, ko postane hrana nekoliko manj okusna, ko se pričnejo težave z apetitom, tedaj je problem, kako zagotoviti dovolj energije, na dnevnem redu. Zato pričnemo zjutraj - z zajtrkom!

Poleg tega nam zajtrk omogoča, da svojega telesa v nekem trenutku ne obremenimo preveč s problematičnimi hranili. Saj vemo: težave s kalijem in  fosfati se hitreje izrazijo, če se v nekem trenutku s temi rudninami preveč obremenimo svoj organizem. Opuščanje zajtrka ne pomeni, da smo nežni do svojega telesa! S tem ko postajamo lačni, bomo pri naslednjem obroku težje nadzorovali, kaj vse bomo zaužili. In mimogrede bo med primernimi živili nekaj, kar vsebuje preveč neželenih rudnin.

Kakovostni zajtrki za bolnike s končno ledvično odpovedjo

Standardni zajtrki
Nekje v preteklosti, še v časih začetkov hemodialize, se je oblikovalo mnenje, da je najboljši zajtrk za vse bolnike s končno ledvično odpovedjo sladki zajtrk. Rezina ali dve belega kruha, ki ga namažemo z maslom ali margarino, dodamo med ali marmelado, zraven ponudimo majhno skodelico sladkanega čaja, je še vedno prispodoba varnega zajtrka. Tak obrok je bogat predvsem z energijo, ki izvira iz škroba (ki je v kruhu), sladkorja (marmelada ali med ter sladkor v čaju) ter maščobe (maslo ali margarina). Kalija je malo, fosfatov ravno tako! Te lastnosti bi takšen zajtrk lahko uvrstile med idealne, če … Če ne bi bil zelo reven z beljakovinami. Beljakovine so samo v kruhu (po 2g na vsako rezino kruha, težko 3 dag) in še te so najslabše možne biološke kvalitete. Za bolnike s končno ledvično odpovedjo pa vemo, da morajo imeti hrano, bogato z beljakovinami, čim bolj razporejeno skozi ves dan! Takšni obroki naj le ostanejo del vaše prehrane, vendar naj ne bodo zvezda stalnica. Nekaj povsem drugega takšen zajtrk pomeni za bolnika, ki je v neki fazi odpovedovanja ledvic. Njim še vedno predstavlja dejansko najboljši izbor.

Kaj pa drugačna izbira jedi za zajtrk?
Dan na dan maslo in marmelada! Čeprav je takšen obrok lahko izredno okusen, se prej ali slej tako skromnega izbora naveličamo. Postavimo si vprašanje, s čim bi si lahko postregli za jutranji obrok. Običajne in dostopne obarjene klobase niso primerna izbira, ker vsebujejo vse preveč neželenih fosfatov, hrenovka ravno tako, pršut je predrag … Narezkov iz raznih hladnih pečenk se tudi prej ali slej najemo. Je sploh kaj bolj vsakdanjega in dostopnega? Poglejmo!

Do dvakrat na teden lahko posežete po jajčku. Ocvrto jajce, rezina ali dve kruha in sladkan čaj bodo na vsak način odlična popestritev dnevnega jedilnika. Poleg vsega bo ta izbira bogata tudi z beljakovinami. Eno  jajce vsebuje kar okoli 7 gramov biološko visoko kvalitetnih beljakovin! (Toliko, da se spomnimo: poznamo beljakovine visoke in beljakovine nizke biološke kvalitete. Čim višje kvalitete so, toliko bolj se v našem telesu lahko izkoristijo, toliko bolj popolne so in toliko manj ostanka je.) Ker pa je rumenjak živilo, ki istočasno vsebuje tudi veliko fosfatov, pred tem obrokom ne smete pozabiti na fosfatne vezalce.

Če imate radi salame, potem bodite previdni. S pametno izbiro sicer lahko posežete po nekaterih vrstah salam, vedeti pa morate, da s tem zaužijete tudi nekaj soli. Primerne vrste salam so: perutninske prsi v ovoju, perutninska šunkarica, pečen ali kuhan pršut ter kakovostne suhe salame!

Poglejmo nekaj primerov dobrih zajtrkov:
2 kosa kruha, 5 dag kuhanega pršuta, polovica sveže paprike, sladkan čaj;
2 kosa kruha, 35 g suhe salame, polovica pomaranče, žitna kava z malo mleka;
koruzna polenta, bela kava;
koruzni kosmiči, preliti z nektarjem (sok z manjšim deležem sadja), sladkan čaj;
sendvič z jajčno omleto, sladkan čaj;
kruh z namazom iz polenovke ali tunine (pozor: vsebuje nekoliko več soli!), bela kava;
kruh, konzervirana tunina (80g), sladkan čaj.

In da ne bomo zganjali samo teorije, se poskusimo s še nekaterimi recepti!

Tunin namaz
Potrebujemo:
veliko konzervo tunine,
1 žlico kisle smetane,
2 žlici kakovostne mazave margarine,
2 žlici majoneze
1 glavico česna
1 kislo kumarico
žličko sesekljanega peteršilja
žlico sesekljanega drobnjaka
baziliko in mleti poper
Tunino odlijemo in zdrobimo, dodamo margarino, kislo smetano, majonezo ter vse skupaj dobro premešamo, tako da dobimo gladko zmes. Na drobno sesekljamo začimbe in kislo kumarico ter vse skupaj vmešamo med tunino. Po okusu popopramo. Namesto tunine lahko uporabimo konzervo lososa. Namaz pokrijemo in postavimo za nekaj ur na hladno. Tudi sicer imamo ta namaz shranjen v dobro zaprti posodi v hladilniku.

 Energijska in prehranska vrednost 100g namaza:

kcal	kJ	B v g	M v g	OH v g	Vlakna g	holesterol
271	1135	11,3	22,5	6,5	0,3	22
P v mg	K v mg	Fe v mg	Mg v mg	Ca v mg	Zn v mg
136	208	0,47	19	46	0,37

Drži! Včasih bi se prilegle palačinke. Toda za zajtrk? Čemu ne? 2 do 3 običajne palačinke namazane z marmelado in skupaj s skodelico kave so  že kar razkošen zajtrk. Kaj pa, če bi za spremembo pripravili ajdov ponvičnik?

Ajdov ponvičnik
Potrebujemo:
8 dag ajdove moke
125 ml vode
čajno žličko sode bikarbone
2 žlici olja
V posodi zmešamo vodo, ajdovo moko in sodo bikarbono v gladko tekoče testo. V ponvico z debelejšim dnom dodamo malo olja ter jo segrejemo. Prilijemo polovico testa ter pečemo približno 4 minute, previdno obrnemo z lopatko ter pečemo še na drugi strani.

Postrežemo še toplo, namazano z marmelado in žličko kisle smetane, ali pa z mešanico, ki smo jo pripravili iz žlice skute in žličke medu.

Energijska in prehranska vrednost 1 ponvičnika (brez namaza):

kcal	kJ	B v g	M v g	OH v g	vlakna g	holesterol
244	1024	8,5	14,5	25,5	3,6	0
P v mg	K v mg	Fe v mg	Mg v mg	Ca v mg	Zn v mg
121	205	1,5	91	15	1,0

Zajtrke lahko čudovito popestrimo tudi z različnimi vrstami kruha in pekovskega peciva. Kar pomislimo: bela francoska štručka, pa koruzni kruh in ovseni kruh, pisani kruh. Pa žemljica, ki je lahko običajna, lahko je črna ali za spremembo več mini žemljic, kakšen rogljiček, kajzerica, biga. Dandanes je na voljo izredno veliko vrst primernega kruha in slastnega pekovskega peciva.

Kakorkoli že, staro reklo »zajtrk je kralj« še vedno drži. S pomočjo hranil, ki jih zjutraj zaužijemo, prebudimo telo ter ga pripravimo na dnevne napore. Ne zanemarite ga!

Aditivi – nepotrebne kemikalije v hrani ali nuja?
Sodoben način življenja nas postavlja pred dilemo, kakšno hrano naj uživamo, da si bomo z njo zagotovili prav vse za življenje potrebne hranilne snovi, da bo istočasno varna ter da ne bomo organizma preobremenili  z nepotrebnimi snovmi.

Vse večja onesnaženost okolja na eni strani in stalno tveganje zaradi mikrobiološke onesnaženosti živil ter želja po stalni dostopnosti in čim daljši uporabnosti živil na drugi strani postavljajo posebne zahteve tudi živilski industriji. Zato imajo živila, ki jih lahko kupimo, vse daljši rok uporabnosti, so neverjetno okusna in privlačna na pogled in, kar je pomembno, so tudi cenovno dostopna.

Toda vse to ima svojo ceno. To vedno plača zadnji uporabnik, porabnik, ki živilo zaužije. Cena je toliko višja, če je ta potrošnik hkrati še bolnik.

Pravilnik o aditivih (Uradni list RS 2/2000) razloži: »Aditiv je vsaka snov, ki se običajno ne uživa kot živilo in ne predstavlja običajne sestavine živila. Živilom ga dodajajo namensko iz tehnoloških in organoleptičnih razlogov v fazi proizvodnje, pakiranja, transporta in shranjevanja ter tako postane sestavina živila.«

Porabniki se vedno pogosteje sprašujejo o primernosti in zdravstveni neoporečnosti uživanja izdelkov, ki vsebujejo aditive. Dokler gledamo na posamezne aditive v izdelkih z enega vidika, zadeva ni vprašljiva. Uporaba  aditivov v živilski industriji omogoča, da:
so pripravljena živila mikrobiološko in prehransko varnejša,
da so živila cenejša in dostopna vse leto,
je njihov rok uporabnosti daljši.

Živila naj bi bila zdravju neškodljiva. Tako zagotavlja živilska industrija in temu lahko verjamemo, saj vemo, da so veliko bolj problematične zdravju škodljive nezdrave življenjske navade posameznika. Toda ta pričakovanja veljajo le za zdrave ljudi. Pri bolnikih se vse skupaj nekoliko spremeni, saj je treba upoštevati zahteve zdravega prehranjevanja slehernega bolnika.  Toda to ni preprosto. Živilska industrija lahko uporablja samo tiste aditive, ki so odobreni in registrirani tako v Sloveniji kot v Evropski uniji. Označujemo jih s črko E in pripadajočo številko. Aditivi obsegajo zelo veliko skupino kemičnih snovi, saj je samo v Evropi registriranih poleg arom še 1700 različnih aditivov.

Na kratko si oglejmo nekaj skupin aditivov.
Barvila dodajajo živilom zato, ker naravne barve v samih živilih ne prenesejo tehnološke obdelave ali pa so živila z njimi obarvana zato, da so privlačnejša. Barvila so označena s črko E in številko iz serije 100.
Sladila zagotavljajo v živilih občutek sladkosti, vendar vsebujejo veliko manj kalorij. Zelo pogosto jih uporabljajo v živilih za »dietno prehrano« in v živilih z zmanjšano energetsko vrednostjo. Sladila so označena s črko E in številko iz serije 900, razen sorbitola: E 420 in maltitola: E 421.
Porabniki pogosto enačijo aditive s konzervansi. Vendar so ti  le manjša skupina aditivov, ki jih v industriji dodajajo živilom, da bi z njimi preprečili rast mikroorganizmov, kot so bakterije, plesni in kvasovke. S tem preprečijo, da bi se hrana pokvarila. Prepoznamo jih po oznaki E in številkah iz serije 200.
Zelo zanimivi so antioksidanti. To so snovi, ki preprečujejo oksidacijo, kar po domače pomeni, da zaradi njihovega delovanja maščoba ne bo postala žarka in da sadje ne bo izgubilo lepe, privlačne barve. Označeni so s črko E in številko iz serije 300.
Olje in voda se zelo težko mešata, če pa dodamo emulgatorje in gostila, lahko kaj kmalu naredimo »lahko majonezo« ali biskvit brez jajc. Na embalaži so največkrat označeni s črko E in številko iz serije 400.
V uporabi so tudi različni ojačevalci okusa, ki so večinoma označeni s črko E in številko iz serije 600.

Za nas so najpomembnejši aditivi, ki vsebujejo veliko fosfatov. V minulem desetletju so postali glavni prehranski vir fosfatov. Tako lahko povsem omejimo uživanje beljakovin, za katere vemo, da vsebujejo veliko fosfatov, vendar bomo zlahka zaužili še vedno preveliko količino fosfatov. Vedeti moramo, da različne fosfate v živilski industriji lahko dodajajo živilom v dokaj velikih količinah, in sicer od 100 do 2000 mg, izjemoma  tudi do 5000 mg na  100 g živila.

Aditivi, ki živila vse preveč obogatijo s fosfati:

Oznaka	Ime	Naloga:
E 1410	Monoškrobni fosfat	Emulgator, stabilizator, zgoščevalec, zagotavlja volumen
E 1412	Diškrobni fosfat
E 1413	Fosforiliran škrobni fosfat
E 1414	Acetiliran diškrobni fosfat
E 1442	Dihidroksilpropil diškrobni fosfat
E 338	Ortofosforna kislina	Regulator kislosti
E 339	Natrijevi fosfati mononatrijev fosfat dinatrijev fosfat trinatrijev fosfat	Regulator kislosti, emulgator, stabilizator
E 340	Kalijevi fosfati monokalijev fosfat dikalijev fosfat trikalijev fosfat
E341	Kalcijevi fosfati monokalcijev fosfat dikalcijev fofat trikalcijev fosfat	Regulator kislosti, strjevalec
E 343	Magnezijevi fosfati monomagnezijev fosfat dimagnezijev fosfat	Regulator kislosti sredstvo proti skrepljanju
E 450	Difosfati dinatrijev difosfat trinatrijev difosfat tetranatrijev difosfat tetrakalijev difosfat dikalcijev difosfat kalcijev dihidrogen difosfat	Emulgatorji, stabilizatorji, regulatorji kislosti,
E 451	Trifosfati pentanatrijev trifosfat pentakalijev trifosfat	Regulator kislosti
E 452	Polifosfati natrijev polifosfat kalijev polifosfat natrij kalijev polifosfat kalcijev polifosfat	Emulgator, stabilizator, sredstvo za rahljanje
E 442	Amonijev fosfatid	Emulgator
E 541	Natrijev aluminijev fosfat, kisel	Regulator kislosti

Kaj lahko storimo?
Iz svoje prehrane predvsem izločimo tista živila, ki imajo v sestavi navedena več kakor dva fosfatna aditiva. Tega se še posebej držimo takrat, ko so serumski fosfati že v porastu. Vem, da priporočilo ne bo dobrodošlo, saj problematični izdelki spadajo med okusne (mesni izdelki, topljeni siri, vaflji ...), vendar je to koristno.

 

Brusnice, idealno jagodičevje za ledvične bolnike

Brusnica (Vaccinium oxycoccus)je pri nas dobro poznana, kar razkrivajo tudi številna  ljudska imena: gorenk, matik, belke, matejk, gromzeha, močnica, netečje in rdeča borovnica. Kot podrast v obliki nizkega zimzelenega grmička rastejo brusnice po gorskem svetu. Njihove jagode imajo rezek, kiselkast okus in prijeten vonj. Čeprav vsebujejo izredno veliko  vitamina C in rastlinskih učinkovin, kot so betakaroten, številni flavonoidi, pektini, različne sadne kisline (limonska, benzojska, malična kislina), pa  vsebujejo razmeroma malo kalija. Zato so brusnice zaželeno in varno jagodičevje za vse ledvične bolnike. 

Nekatere raziskave kažejo, da je uživanje brusnic koristno. Snovi, ki jih  vsebujejo, sodelujejo pri zniževanju serumskega holesterola in trigliceridov, zavirajo rast nekaterih bakterij, ohranjajo spomin in izboljšujejo pomnjenje. Poleg tega sodelujejo tudi pri prebavi. Uživanje brusnic namreč omili neprijetne »prebavne vonjave«.

Sveže brusnice so zaradi odmaknjenosti rastišč nekoliko težje dostopne, zato pa imajo lahko brusnična marmelada, brusnični sok in suhe brusnice prostor v sleherni shrambi. Brusnice lahko zaužijemo sveže ali zamrznjene, dodamo jih lahko mesni omaki (ob pomanjkanju soli bodo brusnice obogatile okus jedi), kot marmelado jih namažemo na kruh ali pecivo. Za ledvične bolnike so zelo uporabne suhe brusnice, saj jih lahko uporabimo namesto rozin.

1 ledvična izbira svežih ali zamrznjenih brusnic znaša 1 lonček (200 ml) ali 110 g,  to pa nam prinese 93 mg kalija; 1 ledvična izbira suhih brusnic je težka 40 g ali meri  2 žlici.

Na tržišču so na voljo tudi razni pripravki iz brusnic. O smiselnosti jemanja prehranskih dopolnil iz njih bi lahko razpravljali v nedogled. V prehrani štejejo le brusnice in izdelki iz njih.

Čebula je več kakor samo začimba

Čebula (latinsko Allium cepa) izvira iz srednje Azije. Pisni viri navajajo, da so jo gojili že v Mezopotamiji in Egiptu pred 6000 leti. Na egipčanskih grobnih slikarijah je najpogosteje naslikana rastlina, kar kaže na njen velik pomen.

Čeprav je čebula pri nekaterih ljudeh zaradi nekoliko ostrega okusa in neprijetnega vonja na zatožni klopi, je izredno uporabna in koristna zelenjava. Z njeno pomočjo zlahka obogatimo okus sleherne mesne omake in omako hkrati tudi zgostimo. Z nekoliko prepražene čebule izboljšamo okus riževim jedem, testeninskim omakam, sveža prija k mesu,  a tudi v solatah.

Je dober vir prehranskih vlaknin, antioksidantov in zdravju koristnih žveplovih spojin. Zato spada čebula med živila, ki krepijo imunski odgovor organizma, učinkujejo blago protimikrobno in skupaj s preostalo zdravo prehrano zmanjšujejo tveganje za nastanek raka.

Vse vrste čebule (rumena, rdeča, šalotka) spadajo med zelenjavo, ki je za ledvične bolnike bolj prijazna. Ena ledvična enota čebule, ki tehta 70 gramov, kar je enakovredno manjši čebuli, nam zagotovi povprečno 25 kcal, 17 mg fosfatov in samo 88 mg kalija.

Dilema ob  poletnih napitkih

Kadar govorimo o napitkih, smo pogosto v dilemi. Razmislek, koliko lahko popijemo, se druži s pomisleki, kaj bi pili. Ob teh vprašanjih se tem bolj ustavljamo, čim bolj  je segreto ozračje, in še toliko bolj, ko pripeka poletno sonce.

Pri izbiri napitkov nas vedno omejuje količina, zato običajno niti ne razmišljamo, kaj vse z njo popijemo. Je v osvežujoči pijači kalij? Mogoče, a če pustimo sadne sokove, pivo in vino na miru, te nevarnosti ni več. Je mogoče v osvežujoči pijači fosfor? Ah, kje pa! Ob takšnem pomisleku preprosto zamahnemo z roko. Tudi če je, ga ni veliko, in ker  količina napitka ni ravno velika, lahko vse skupaj zanemarimo – tako običajno mislimo.

Čeprav v enem decilitru kateregakoli napitka običajno ni veliko fosforja, tudi teh majhnih količin ne smemo zanemariti. To pravilo je nekoliko drugačno, kot sicer velja za gosto hrano.

Tako vsebujejo fosfor  mlečni napitki oziroma  napitki, ki vsebujejo mleko, pinjenec, sirotko ali podobne sestavine mlečnega izvora. Včasih je bilo enostavno: mleko, kislo mleko in tekoči jogurti so bili glavni viri fosfatov. Vedno smo jih prepoznali, bili so sestavni del povsem običajne prehrane – seveda v nadzorovanih in omejenih količinah. Sedaj pa se v trgovini pojavljajo razni napitki za krepitev imunske odpornosti, po katerih roka mimogrede poseže  s prepričanjem, da so ti napitki zdravilo, in s tolažbo, da je njihova količina majhna, zato ne more škoditi. Toda še tako majhna embalaža teh napitkov nam zagotovi en deciliter mleka, ki je pogosto še okrepljeno z mlečnim prahom (ali sirotko v prahu) za boljši okus in večjo hranilno vrednost. To pomeni, da vsebujejo malenkost več beljakovin, več ogljikovih hidratov in seveda  precej več fosfatov kakor običajno fermentirano mleko.

Poleg tega so nam v trgovinah na voljo osvežujoči napitki, narejeni iz sirotke. Zaradi dodanega sadnega okusa pogosto spregledamo, da napitek lahko vsebuje zelo veliko fosforja. Ti napitki namreč lahko vsebujejo kar 150 mg fosforja na 100 ml ali celo več.

Blagi vir fosforja je tudi pivo. Vendar brez skrbi! En deciliter piva vsebuje okoli 10 do 15 mg fosforja, in to količino dejansko lahko zanemarimo. Pozorni bi morali biti le, če bi popili celo steklenico (vrček) piva: petkrat 10 do 15 mg znaša 50 do 75 mg fosforja. Ker so fosfati v tekoči obliki, se veliko hitreje vsrkajo iz prebavil kakor pa fosfati iz beljakovinskih živil.

Še hitreje se vsrkajo fosfati iz napitkov,  katerim so dodani kot razni dodatki. Najpogosteje je v napitkih  ortofosforna kislina. Ta je sestavni del vseh znanih kol (Coca Cola, Fanta, Pepsi Cola ...). Količina je različna: od 40 mg/100 ml pa tja do 120 mg/100 ml. In ker se redkokdaj zaustavimo pri enem decilitru napitka, moramo količino fosforja, ki ga zaužijemo na ta način, pridno množiti z vsakim popitim decilitrom.

Ste pri tem pomislili na vino? Vino je alkoholna pijača, ki je pripravljena iz sadja (grozdni sok, mošt). Količina fosfatov v njem je zanemarljiva, čeprav je nekoliko višja kakor pri pivu.  En deciliter vina  v povprečju vsebuje 23 mg fosforja. Toda zdrav življenjski slog nam naroča, da smemo na dan zaužiti brez tveganja, da bi nas označili za alkoholike, približno en deciliter, praviloma v okviru obroka. S to količino vina ne boste obremenili svojega telesa s tekočino, niti s fosfati (pa čeprav imajo enako lastnost kakor vsi fosfati, ki so raztopljeni v tekočini). Uživanje večjih količin vina pa,  še posebej če se to dogaja vsak dan, ne prinaša nič dobrega. Nikomur! Občasno zaužitje  decilitra vina je lahko del prehranjevalne kulture, od tega lahko pričakujemo celo kakšno zdravstveno korist. Pogostejše in redno pitje večjih količin vina pa vodi pivca v opoj, tveganje za obremenitev organizma s fosfati in še bolj s kalijem ter tekočino postane preveliko.

Kakorkoli že, namen tega prispevka ni popolnoma prepovedovati uživanje priljubljenih osvežujočih napitkov. Je le opozorilo, da tudi z napitki lahko zaužijemo fosfate, ki pa zaradi raztopljenosti v tekočini in posledično hitrega vsrkavanja v prebavilih lahko povzročijo veliko hitrejši porast serumskih fosfatov, kakor  če bi jih zaužili v običajni hrani.

Rastline, s katerimi moramo zelo previdno ravnati

V predzadnji lanski številki revije Ledvica ste lahko prebrali prispevek o možni škodljivosti nekaterih rastlinskih izvlečkov. Rastline, ki bi bile lahko strupene za ledvice, so bile samo naštete in v njih je marsikdo prepoznal svojo vsakodnevno izbiro živil, čajev ali začimb.

Pripravljanje različnih seznamov je dokaj nehvaležno delo. Človek se  ob tem sprašuje, kakšne kriterije sprejeti in katerim ciljem mora slediti, da bo seznam uporaben. Največjo vrednost imajo tisti seznami, ki so opravljeni na temelju dolgotrajnih študij in raziskovanj. Žal se pri nas zaradi pomanjkanja sredstev s tem ne moremo ukvarjati, zato so bili v naši reviji objavljeni seznami  povzetki opozoril iz tujine.

Previdno s pelinom

Tako so bila zelišča razporejena na dva seznama. Na prvem so se znašla zelišča, ki so jih tuji viri označili, da so  lahko  strupena za ledvice:
pelin (Artemnisa absintium),
jesenski podlesek (Colhitium  autumnale),
navadni zimzelen (Vinca minor),
indijski kostanj (Vandelia cordifolia),
divji kostanj (Aesculus hippocastanum).
Če dobro premislimo, praviloma ni večjega tveganja, da bi te rastline zaužili v vsakdanji prehrani, edino pelin je lahko malce vprašljiv. Nekdaj so predvsem v delavskih središčih dobro poznali »ta zelenga«, kar ni bilo nič drugega kakor pelin, namočen v nekoliko razredčen špirit. Pitje te grenke svetlozelene alkoholne pijače je bilo še sredi 70. let prejšnjega stoletja aktualno predvsem v času med veliko nočjo in 1. majem. Ker pa je uživanju sledil močan glavobol, je navada počasi poniknila  ob poplavi bolj prefinjenih alkoholnih napitkov.

Karambola

Marsikdo se bo spomnil še neke rastline, na katero smo opozarjali bolnike. Karambola je eksotični sadež lepe zvezdaste oblike, ki je v naših trgovinah na voljo v zimskem času. Nima  posebnega okusa, izredno prav pa pride kot dekoracija. Za zdrave ljudi vse lepo in prav, toda pred leti so v strokovnih revijah poročali o hitrem poslabšanju ledvične funkcije  pri ledvičnih bolnikih po zaužitju karambole. Ker sadež ni ravno okusen, ga bomo zlahka pustili pri miru.

Na drugi seznam pa smo uvrstili zelišča, ki mogoče škodijo ledvičnim bolnikom. Posebnih dokazov o njihovi škodljivosti ni na voljo, vendar je včasih že dvom povsem primeren razlog za dodatno pozornost.

Alfa alfa

S prvim zeliščem, ki je na seznamu, ne bomo imeli večjih težav. Alfa alfa je seme detelje. Ker vsebuje izredno veliko hranilnih snovi, tudi beljakovin, ga nekateri poskušajo uživati. V obliki svežih kalčkov je lahko celo zelo okusna solata, to pa je vse, kar je koristnega. Žal vsebuje snovi, ki lahko reagirajo z nekaterimi zdravili in potem poškodujejo notranjost krvnih žil.

Aloe vera

Aloe vera se je v naše kraje pritihotapila s številnimi farmacevtskimi pripravki za samozdravljenje. Alojin sok  vera vsebuje številne zdravilne učinkovine. Uporabljajo ga kot blago odvajalo, deluje protibakterijsko in protivirusno, pospešuje celjenje ran in še kakšna zdravilna lastnost bi se našla. Še celo več, uživanje alojinega soka  vodi v pospešeno izgubo kalija s sečem. Zaplete se, če ledvice ne delujejo normalno, saj takrat lahko pripomore k dodatni oslabitvi preostale ledvične funkcije in porasta krvnega tlaka. Čeprav so preparati z aloe vera zelo dostopni, jih je pri ledvičnem odpovedovanju bolje pustiti pri miru.

Krhlika

Kot krhliko poznamo številna drevesa in grme (kozje češnje, krhlike), ki so izredno močna odvajala. Ker povzroči pospešeno odvajanje, se zmanjša tudi čas zadrževanja terapevtskih učinkovin v črevesu. Slabše delovanje zdravil je še najmanj, kar se lahko dogodi, saj rastlina  lahko povzroči zelo močno vnetje sluznic. Krhlika se lahko pojavi v kakšni domači čajni mešanici za odvajanje, ker pa je tudi v uradnem seznamu zdravilnih učinkovin, jo vsebujejo  tudi nekateri  farmacevtski pripravki za odvajanje. Ker vedno velja pravilo, da je lažje preprečiti kakor lečiti, se je treba pred jemanjem krhlike posvetovati s farmacevtom in zdravnikom.

Čili

Čili pa je povsem nekaj drugega. V strokovni literaturi je resda opisan samo čili, vendar so s tem mišljene prav vse izredno pekoče paprike v sveži ali sušeni obliki. Vse vrste paprike vsebujejo kapsaicin (od njegove količine je odvisno, kako ostrega okusa bo paprika) in barvilo kapsantin, flavonoide in razna eterična olja,  vitamin C in še številne druge učinkovine. Čili pri zunanji uporabi deluje analgetično (zmanjšuje občutek za bolečino), dokazali so tudi, da deluje zaščitno za želodec. Žal pa zmanjša učinek aspirina in nekaterih zdravil proti krvnemu tlaku, in to je razlog, zaradi česar se moramo o rednem uživanju paprike (predvsem ostre) pogovoriti z zdravnikom.

Po drugi strani pa se moramo vprašati, koliko sveže paprike lahko dializni bolnik sploh zaužije in kdaj je potrebna previdnost. Ravno tako nas zanima, koliko sušene paprike bi lahko zaužili brez težav. Pravega odgovora ni. Vsekakor ni nobenih težav pri količini 2 LE (2 ledvični enoti sveže paprike = 200 g) na dan – to pa je količina, s katero je večina ljudi povsem zadovoljna. Pri mleti papriki pa se moramo vprašati, ali je uživanje redno in vsakodnevno. Če je, potem naj ne bi presegli čajne žličke. Če ni redno, tudi dilem ni.

Stari napotki, da pekoče paprike ne sme biti v prehrani ledvičnih bolnikov, temeljijo na nepravilnem reagiranju, kadar se pojavi pekoč občutek: če vemo, da pekoč občutek nastane zaradi blagega vnetja sluznice, potem vemo, da ne pomaga nobeno pitje tekočin. Ravno nasprotno – s pitjem tekočin še bolj pospešimo pekoč občutek. Omilimo ga z žvečenjem peperminta. Preprosto, mar ne?

Ingver

Nekaj posebnega je ingver. Odebeljena in sočna korenika   prijetno diši po limoni in je rahlo poprastega okusa. Odlična začimba za medenjake in kekse. Uporaba, kakršna je  običajna v naših krajih, ni vprašljiva, saj zaužijemo le malo te začimbe. V večjih količinah (kot se nahaja v specialnih kapsulah) pa lahko ojača ali oslabi delovanje nekaterih zdravil. Opisali so tudi pojav lokalnih krvavitev.

Rabarbara in regrat

Tudi pri rabarbari in regratu poznamo nekaj zdravilnih učinkov. Žal ju zaradi izredno visoke vsebnosti kalija prav noben dializni bolnik ne sme zaužiti v večjih količinah. 

Sladki koren velja za domače zdravilo za kašelj in bronhitis, zato ga vsebujejo nekatere vrste čaja,  bomboni in posebne pastile. Žal pa nekatere snovi v sladkem korenu (glicirizin) lahko reagirajo z zdravili in povzročijo nenaden porast krvnega tlaka, pojav bolečin v trebuhu in srčnih motenj, skratka, potrebna je previdnost.

Mate čaj

Tudi mate čaj je lahko dosegljiv. V zadnjem času lahko opazujemo pravi razcvet čajnic, trgovinic, v kateri lahko kupimo številne vrste čajnih mešanic, pravega čaja in pogosto  lahko v miru  z užitkom popijemo skodelico odličnega čaja. V teh trgovinicah je naprodaj tudi mate čaj. Pogosto ga ponujajo kot vrsto zelenega čaja, čeprav ne spada v skupino pravih čajev. Napitek vsebuje veliko kofeina, teofilina, zato vpliva na srčno akcijo, na prekrvitev. Priporočajo ga kot spodbujevalo pri športnih in umskih naporih. Ker povzroča počasnejše praznjenje želodca, je neizogibna sestavina vseh čajnih mešanic za hujšanje. Ker pa povzroči tudi vazokonstrikcijo (oženje drobnih žil), bi lahko poslabšal ledvično bolezen.

Sok noni

Za polinezijski noni (morinda citrifolia) oziroma njegov sok velja, da je popoln dodatek za telesno krepitev. V Polineziji raste kot divja, nekulturna rastlina, kar pripomore k njegovi kakovosti. Rastlino tradicionalno uporabljajo v zdravilne namene. Po ljudskem prepričanju naj bi sok nonija pomagal v prav vseh primerih. Tako ga uporabljajo tudi za zdravljenje različnih odvisnosti in za krepitev imunske odpornosti. Vendar že sam proizvajalec opozarja, da preparata ne smejo uživati alergiki, transplantirani in bolniki, ki se zdravijo z dializo. Razlog: spodbujanje avtoimunih procesov in večanje možnosti za zavrnitev organov. Ker pa je sok nonija izredno drag, je na srečo malo možnosti, da bi z njim lahko prišli v stik.

Če bi nam bile omenjene rastline na voljo v običajnih količinah, z njimi praviloma ne bi bilo težav. Žal je sodobni čas čas komercializacije. Za denar se dobi vse – tudi prečiščene in koncentrirane učinkovine iz številnih potencialno zdravilnih rastlin. Reklamni oglasi zanje so vedno pogostejši in vedno glasnejši, obljube vedno bolj pogumne. Bolniki so pri nakupu takšnih preparatov še bolj izpostavljeni. Le kdo ne bi želel na preprost in vsaj navidezno varen način poskrbeti za svoje zdravje? Žal  nekateri učinkovine, pa čeprav so povsem naravnega izvora, lahko škodijo, zato bodite previdni! Zdravje je vredno veliko več kakor samo nekaj desetakov!

„Iz zelenega v belo“ ali „ Zakaj je tako čislano mleko v ledvični dieti nezaželeno?“

Mediji nam neprestano sporočajo, da je uživanje mleka in mlečnih izdelkov (predvsem takšnih z manj maščobe) sestavni del zdravega prehranjevanja, ki med drugim zagotavlja večjo vitalnost. Tudi prehranski strokovnjaki so si edini, da  mleko spada med „funkcionalna živila“. To pomeni, da uživanje mleka prinaša številne zdravstvene koristi. Mleko je vir kakovostnih beljakovin, ki se zlahka vgradijo v človeško telo, mleko je vir energije, v maščobi topnih vitaminov, rudnin in seveda tekočine. Sestava mleka je prilagojena živalski vrsti in zagotavlja vsa potrebna hranila za mlad razvijajoč organizem. Človek, ki je v svojih prehranjevalnih lastnostih vsejed, je seveda sposoben izkoristiti vse, kar mu z mlekom ponuja narava.

Znana so nomadsko-živinorejska ljudstva, katerim je bilo mleko glavna hrana. Resda doživete starosti njihovih posameznikov ne moremo pripisati samo uživanju mleka, a vseeno je mleko imelo in ima pomembno vlogo. Tudi dandanes povezujemo z uživanjem nekaterih mlečnih izdelkov (predvsem nekaterih vrst fermentiranega mleka) večjo imunsko odpornost, večjo vitalnost, bolj urejeno prebavo, a tudi bolj čvrste kosti. Skratka, z uživanjem mleka in mlečnih izdelkov so povezane številni koristni vplivi na telo, ki si jih ledvični bolnik lahko vedno želi.

Toda! Mleko je v zdravi prehrani večine ledvičnih bolnikov omejeno na največ ½ skodelice dnevno (125 ml), pri nekaterih pa ga celo povsem odsvetujemo. Čemu? Kje se skriva razlog tako stroge omejitve?

Kravje mleko

Mleko je odličen vir kakovostnih beljakovin – kar 7 g se jih skriva v eni skodelici. Mleko je tudi odličen vir kalcija (več kakor 280mg/skodelico), žal pa tudi kalija in fosfatov. Tako z vsakim dcl mleka zaužijemo okoli 110 mg fosfatov in 180 mg kalija. Če seveda računamo, da znaša povprečno dovoljena količina fosfatov 1000 mg dnevno in povprečno dovoljena količina kalija okoli 2000 mg dnevno, potem z 1 skromnim dcl mleka zaužijemo kar 1/10 dovoljene količine kalija in fosfatov. Ob tem pa moramo vedeti, da nekateri fermentirani mlečni izdelki zaradi postopka izdelave vsebujejo precej več kalija in fosfatov! Miselnost, da se vsebnost problematičnih rudnin zmanjša z uživanjem posnetega mleka (fermentiranega mleka), je žal zmotna. S posnetim mlekom zaužijemo nekoliko manj maščob in v maščobah topnih vitaminov ter nekoliko manj energije, to pa je tudi vse. Skratka. Količina fosfatov in kalija je v mleku previsoka, da bi lahko predstavljalo varno živilo za ledvične bolnike.

Torej žal še vedno velja:
če ledvični bolnik, ki se zdravi s pomočjo dialize, nima težav s povišanimi vrednostmi serumskih fosfatov, lahko dnevno zaužije po 1 ledvično izbiro mleka ali fermentiranega mleka. Ta znaša od 100 do največ 125 ml mleka ali fermentiranega mleka.

Ker smo si ljudje različni in imamo dokaj raznolike prehranske navade, poznamo ljudi, ki bi najraje „plavali v mleku“ in ljudi, ki mleka niti videti nočejo, kaj šele da bi ga uživali. Če slednji zaradi omejitev nimajo težav, so prvi precej nesrečni in nezadovoljni. Mleko v prehrani načeloma lahko nadomestimo z drugimi tekočinami, ki so mu po videzu ali celo sestavi podobni, vendar pravega okusa ti napitki ne zagotavljajo.

Sojino mleko

Sojino mleko je standardna zamenjava za kravje mleko, saj je odličen vir sicer rastlinskih beljakovin. Tudi po videzu je dokaj blizu kravjemu mleku. Vsebnost kalija, kalcija in fosfatov v sojinem mleku pa lahko zelo niha in je odvisna od postopka priprave ter dodatkov, ki jih proizvajalec doda, da bi tako povečal hranilno vrednost napitka. Na splošno velja, da je vsebnost kalija in fosfatov le malenkost manjša kakor v kravjem mleku, zato ni smiselno posegati po tem napitku.

Mandljevo mleko

Mandljevo mleko je napitek polnega okusa in je pogost v prehrani vegancev. Je odličen vir beljakovin, kakovostnih maščob, kalcija, žal tudi fosfatov in kalija (pripravljen je iz velike količine mandljev!) in je zato v prehrani ledvičnega bolnika še manj primerno kakor kravje mleko!

Riževo mleko

„Riževo mleko“ ali „rižev napitek“ je pogost nadomestek kravjega mleka v prehrani strogih vegetarijancev. Napitek je samo podoben kravjemu mleku in vsebuje le malo beljakovin in zelo malo rudnin. Običajno proizvajalci rudnine(predvsem kalcij) sami dodajajo. Ker je hranilna vrednost tega napitka nizka, ga v ledvični dieti lahko uporabimo kot vir vode – torej v dokaj omejeni količini. Mogoče bi na riževem mleku lahko pripravili okusen puding, kaj dosti več pa ne, razen če ne želimo z dodatki preseči dovoljeno vsebnost kalija ali fosfatov.

Ovseni napitek

„Ovseni napitek“  pa bi mogoče lahko pogosteje uporabili. Zaradi barve ovsa je napitek blago rjavkast, je dokaj polnega okusa, bogat z ogljikovimi hidrati, a tudi s topno prehransko vlaknino. Čeprav vsebuje precej rudnin, ki se nahajajo v ovsu pa je, zaradi zmerne vsebnosti kalija in fosfatov, v prehrani ledvičnega bolnika lahko dobrodošel gost. Seveda v okviru dovoljene tekočine.

Omega-3 maščobne kisline, čudež, ki to ni!

Ste že slišali za omega-3? Le kdo ni! Omega-3 maščobne kisline so preplavile sodobni svet: uživali naj bi jih za boljše počutje in za preprečevanje številnih obolenj. Njihovo učinkovanje naj bi bilo skoraj čudežno! Redno uživanje naj bi preprečevalo številne srčno-žilne bolezni, preprečevalo nastanek nekaterih vrst raka, povečevalo odpornost, krepilo delovanje različnih organskih sistemov in tudi sposobnost pomnjenja naj bi bila boljša.

Maščobe so sestavljene iz različnih maščobnih kislin. Te so lahko nasičene, enkrat nenasičene in večkrat nenasičene. Čim več nasičenih maščobnih kislin tvori neko maščobo, toliko bolj neugodno vpliva na naše telo. Za najbolj koristno se je izkazalo uživanje takšnih maščob, ki vsebujejo veliko enkrat nenasičenih maščobnih kislin. Toda tudi nekatere večkrat nenasičene maščobne kisline so zdravju koristne, celo več: so nujno potrebne za ohranjanje zdravja. Omega-3 maščobne kisline, kamor spadajo α-linolenska (ALA), eikozapentaenojska (EPA) in dokozaheksaenosja (DHA) kislina, so pomembne sestavine vseh celičnih membran. Snovi, nastale iz njih, vplivajo na delovanje gladkih mišic ter na vnetne in imunske reakcije. To pomeni, da redno uživanje teh maščobnih kislin dejansko pozitivno vpliva na zdravje srca in žilja (s tem pa ščiti tudi preostalo ledvično funkcijo) in preprečuje nastanek nekaterih rakastih obolenj.

Ribe in oreščki

Omega-3 maščobne kisline lahko vnesemo v svoje telo na več načinov: z rednim poseganjem po živilih, ki jih vsebujejo, ter s poseganjem po živilih, ki vsebujejo veliko prehranskih vlaknin (prehranskih vlaknin človeška prebavila niso sposobna prebavljati; v debelem črevesu postanejo hrana za številne tam naseljene bakterije, te jih delno razgradijo v omega-3).

Omega-3 maščobne kisline se skrivajo v ribah: največ jih je v sledu, skuši, lososu in postrvi. Oreščki, kot so orehi, mandlji, lešniki, tudi vsebujejo veliko omega-3 maščobnih kislin, vendar zaradi velike vsebnosti fosfatov v prehrani ledvičnega bolnika niso ravno zaželeni.

Del potrebnih omega-3 maščobnih kislin vseeno lahko zaužijemo na varen in enostaven način. Za pripravo hrane in zabelo vedno potrebujemo neko maščobo. Zakaj ne bi izbrali in uporabili za kuho  takšnega olja, ki vsebuje več ALA (α-linolenske maščobne kisline), iz katere v našem telesu nastane EPA z vsemi svojimi koristnimi učinki? Takšno olje je laneno olje, ki je žal cenovno neugodno, repično olje in olje iz posebnih vrst sončnic (slednje je na voljo na našem  tržišču kot olje Cekin Vital  in sončnično olje Gea Ekstra). Repično olje in olje iz posebnih vrst sončnic sta v le malenkost višjem cenovnem razredu kakor običajna jedilna olja, a še vedno krepko cenejša od najbolj običajnega oljčnega olja. Ker sta brez posebnega priokusa, ju lahko uporabljamo za pečenje, praženje in beljenje solat, prikuh ...

Kaj pa prehranska dopolnila?

Prehranskih dopolnil z omega-3 Mk je danes odločno preveč, zato se je  težko odločati, katera so primerna in katera ne. Dostopna so v obliki koncentratov iz ribjega ali lanenega olja. Preparati iz ribjega olja so načeloma boljše kakovosti, saj poleg EPA in DHA vsebujejo še veliko vitaminov, topnih  v maščobi, medtem ko preparati iz lanenega olja vsebujejo samo ALA. Če se boste že odločili za jemanje prehranskega dopolnila, se o tem vedno prej posvetuje z vašim nefrologom.

Ribe za zdrave in manj zdrave

Neprestana opozorila o uživanju nizkobeljakovinske prehrane v času preddializnega zdravljenja imajo pogosto za posledico nepotrebno in celo škodljivo omejevanje beljakovin v prehrani v času nadomestnega zdravljenja z dializo. Tako dializni bolniki vse prepogosto po nepotrebnem omejujejo ribe v svoji prehrani. Zaradi zastarelih pojmovanj so to še marsikje zelo aktualne prepovedi. Čas je za spremembe!

Ribe so čudovit vir kakovostnih in lahko prebavljivih beljakovin, omega-3 maščobnih kislin ter vitaminov A in D. Sleherna ledvična izbira ribjega mesa, ki tehta približno 35 g, nam bo zagotovila v povprečju po 7 g beljakovin! Preprosta matematika nam pove, da bomo že z majhno porcijo skromnih 14 dag zaužili 28 g beljakovin. Strah, da bomo s takšno količino rib presegli dovoljeni vnos fosfatov ali kalija, je odveč. Seveda bomo morali izbirati ribe, ki jih lahko zaužijemo brez koščic – te so največja težava in glavni vir fosfatov! Zato na jedilniku ne bodo girice, sardele in druge drobne morske ribe. Bodo pa dobrodošle večje ribe, ki jih zlahka filiramo že pred pripravo ali  vsaj na krožniku. Ob upoštevanju tega preprostega navodila se nam ne bo treba bati porasta serumskih fosfatov. Losos sicer vsebuje nekaj več kalija, kakor bi si želeli, zato je poleg njega smiselno ponuditi kakšno prilogo z nižjo vsebnostjo tega minerala.

Čeprav »celinski Slovenci« ne slovimo ravno po ribjih receptih, se jih ne bi smeli bati. Priprava rib je  pravzaprav zelo enostavna: lahko jih kuhamo, pečemo, dušimo ali cvremo.

Kaj pa konzervirane ribe?

Sardine in konzerviran losos ter ribe v paradižnikovi omaki ne bodo primerne – postopek konzerviranja teh rib samo poveča vsebnost fosfatov! Druge konzervirane ribe bi lahko občasno zaužili, še najbolj primerna bi bila tunina v slanici. Iz takšne konzerve lahko presežek soli celo nekoliko izperemo: konzervirano ribo lahko za kakšno minuto prelijemo z navadno vodo in odlijemo.

Dobrote iz pečice

Kadarkoli si zaželimo, se lahko sprehodimo do pekarne ali obiščemo kakšno slaščičarno in povsod bomo našli izdelke, ki ne samo da prečudovito dišijo, tudi videti so odlično! O okusih raje ne razpravljajmo … Prav vsak  lahko najde kaj, s čimer bi si prav prijetno »požgečkal dušico«. Toda!

Seveda, ta nesrečni toda se oglasi  vedno, kadar želi kronični bolnik pojesti kaj slastnega. Žal je tako, da vse dobrote, ki jih pripravljajo v bližnji pekarni ali slaščičarni, niso ravno primerne za ledvičnega bolnika. Slaščičarji in žal tudi peki v zadnjem času vse pogosteje posegajo po sestavinah, ki so izredno bogat vir kalija, fosfatov ali celo obojega. To seveda ne pomeni, da bolnik s končno ledvično odpovedjo ne bi smel posegati po slaščicah in okusnih pekovskih izdelkih. Le previdnost  in dobršna mera zdravega premisleka sta potrebni.

Veliko več varnega užitka nam ponuja doma pripravljeno pecivo, seveda če se domači slaščičar pri peki izogiba uporabi problematičnih živil. Žal je seznam problematičnih živil, ki se jim je bolje izogniti, dolg. Velja tako za profesionalne slaščičarske izdelke, kar lahko preverimo na deklaraciji (da, tudi v slaščičarni lahko zahtevamo seznam uporabljenih sestavin!), kot v domači kuhinji.

Sestavina	Težava	Lahko zamenjamo z:
namenska moka za drobno pecivo	Zaradi dodanega vzhajalnega sredstva in soli lahko ta moka vsebuje preveč natrija in fosfatov.	običajno moko; vzhajalno sredstvo dodamo sami po potrebi
sol	Preveč je je še posebej v pekovskih izdelkih, npr. v slanih štručkah, pecivu s sirom.	V domači peki zmanjšamo količino soli v recepturi ali izberemo recept, ki ne potrebuje soli, sol na domačem pekovskem pecivu nadomestimo z zelišči.
mleko, mleko v prahu, sirotka v prahu	visoka vsebnost fosfatov, včasih tudi kalija	Mleko nadomestimo s kakšno drugo tekočino, zmanjšamo količino mleka v prahu.
kakav, čokolada	Predvsem v nadevih, visoka vsebnost predvsem fosfatov. V slaščičarnah, pekarnah pogosto uporabljajo čokoladne namaze – veliko transnenasičenih maščobnih kislin in nasičenih maščob, kalij, fosfati!	Uporabimo le majhne količine kakava ali čokolade – le za dekoracijo.
marcipan, lešniki, orehi, mandlji ipd.	kalij in fosfati	Če je le mogoče, jih povsem opustimo, v nekaterih primerih jih uporabimo v izredno majhnih količinah le kot dekoracijo ali začimbo.

Poseben problem so vzhajalna sredstva, za kar pogosto uporabljamo pecilni prašek (vsebuje veliko fosfatov), sodo bikarbono (vsebuje veliko natrija), vinski kamen (vsebuje kalij) in pekovski kvas. Dobrih peciv in dobrega kruha brez vzhajalnih sredstev ne bo. Zato izbiramo takšna peciva, ki ne potrebujejo veliko vzhajalnih sredstev. Veliko pecilnega praška porabimo pri pripravi mastnih in težkih šarkljev, zato se jim izogibamo. Bo pa povsem primeren in še vedno dovolj okusen kvašeni šarkelj. Nasploh je bolj primeren doma pečeni šarkelj, saj lahko namesto rozin (kalij) uporabimo suhe brusnice in uporabimo kvašeno testo, za katero bomo vzeli dve ali celo tri jajca (saj ne bomo pojedli celotne peke šarklja naenkrat - ali pač?). Tako se bomo izognili obilici nasičene maščobe, ogromni količini fosfatov iz vzhajalnih sredstev in drugih aditivov, ki se skrivajo v industrijsko pripravljenem pecivu.

Ni še dolgo tega, ko smo bolnikom na dializi prepovedovali uporabo kvasa, predvsem suhega kvasa – seveda, saj nas je pogled na prehranske analize, ki so bile vedno napisane za 100 g živila, opozarjal na veliko kalija in fosfatov. Logični izračuni pa nam povedo, da večjega tveganja ni, saj nikoli ne uporabimo več kakor 1 do mogoče 2 vrečki suhega kvasa ali 20 do 30 g svežega kvasa, in še to na najmanj kg moke!

In še vprašanje, po čem lahko posežemo v pekarni. V pekarni se praviloma počutimo varne, češ, v pekovskih izdelkih pa res ne more biti problematičnih količin rudnin. Zaradi različnih aditivov in uporabljenih surovin so tudi preprosti pekovski izdelki lahko velik vir natrija, fosfatov in kalija. Tako se bo treba izogniti različnim rogljičkom, blazinicam in vetrnicam, polnjenim s kakavom, čokoladno ali rožičevo kremo, slastnim poticam (orehovi, kakavovi, kalčkovi, lešnikovi) in podobnim izdelkom (štrukeljci), drobnemu pecivu (štručkam, žemljicam ...) s sirom in slanikom. V dobri zasebni pekarni bo še vedno ostalo dovolj »varne« izbire.

Prikrito tveganje zaradi skrite soli

Preveč soli v hrani počasi in vztrajno uničuje naš organizem, in to celo bolj kakor zaužita preveč kalorična hrana, celo bolj kakor hrana z veliko holesterola, ki se je vsi tako zelo bojimo. Celo bolj kakor zmerno kajenje. Razlog za to je karseda banalen: uživanje slane hrane lahko povzroči nastanek visokega krvnega tlaka. Neurejen krvni tlak pa je žal glavni razlog za  kap in srčni infarkt.

Za ledvične bolnike, ki se zdravijo z dializo, je uživanje slanih jedi še bolj problematično: povzroči porast krvnega tlaka in občutka žeje – in posledično je odstranjevanje odvečne tekočine iz telesa še nekoliko bolj zapleteno in včasih povezano z neprijetnostmi.

»No, no, to pa že ne more biti tako hudo! Vsi, ki hodimo na dializo, se že tako ali tako izogibamo soli in jemo praviloma neslano hrano!« boste rekli.

Dobri nameni so eno, resnica pa je žal drugačna! Tudi ljudje, ki hrane ne solijo, posegajo pa po številnih izredno okusnih izdelkih prehranske industrije, pogosto, ne da bi vedeli, zaužijejo več soli, kakor znaša priporočeni dnevni vnos!

Na dan naj bi zaužili največ 2000 mg natrija ali 5 g kuhinjske soli. Tudi če iz prehrane izločimo vse tisto, kar je slano že po svojem okusu (npr. mesni izdelki, marinirana zelenjava, slani prigrizki), bomo, ne da bi hrano še solili, zaužili od 5 do 6 g kuhinjske soli. En sam obisk restavracije, kjer nam bodo postregli z okusno, vendar za restavracijske razmere normalno slano hrano, nam bo prinesel toliko soli, kolikor je še primerno za celodnevno prehrano, to je okoli 5 g. Najbolj ironično je, da ob tem pogosto sploh nimamo občutka, da bi jedli bogve kako slano hrano. Celo več: živimo v prepričanju, kako zelo smo skrbni pri omejevanju soli.

Prehranska industrija poskuša z dodajanjem soli izboljševati okus tudi takšnih jedi, kjer soli  niti ne pričakujemo. Tako se sol skriva v pecivih,  sladoledu,  kosmičih (oziroma »žitih za zajtrk«), margarinskih namazih, skuti in celo v nekaterih napitkih.  Zelo veliko soli zaužijemo tudi s kruhom. Tudi pri njem sploh nimamo občutka, da bi bil slan! Malo večji košček kruha nam prinese okoli gram soli, prav tako tudi majhna žemlja oziroma dve zvrhani žlici koruznih kosmičev. Salama, sir, hrenovka nam dnevno prehrano še bolj obogatijo z nepotrebno in celo škodljivo  soljo. Vsak dkg salame nas povprečno »obogati« z 1 gramom soli, vsak dkg sira pa povprečno z 0,5 grama. Hrenovke, salame,  klobase, slastni čevapčiči in pleskavice, vse to je že med pripravljanjem izdatno posoljeno.

Zato:
1. Čim redkeje posegajte po živilih, ki so že na okus slana!

2. Prebirajte prehransko deklaracijo! Čim pogosteje poskusite izbrati živila, ki vsebujejo do 0,3 g soli/100 g oziroma 0,1 g natrija/100 g. Če izdelek vsebuje več kot 1,5 g soli/100 g živila oziroma izdelka ali več kot 0,6 g natrija/100 g živila oziroma izdelka, ni primeren za vaše zdravje.

3. Sol, natančneje natrij, se v nekaterih izdelkih skriva pod oznako mononatrijev glutaminat in natrijev bikarbonat, zato dobro premislite pri nakupu takšnih izdelkov.

4. Čim več jedi zase pripravite doma iz osnovnih živil. Takšna hrana je bolj kakovostna, vsebuje več koristnih hranilnih snovi in veliko manj soli.

5. Domače jedi začinjajte z obilico domačih začimb, meso prej marinirajte v mešanici kisa, sesekljanih zelišč in malce olja. Izogibajte se uporabi industrijskih začimbnih mešanic, ker običajno vsebujejo izredno veliko soli!

6. Ker praviloma zelo radi uživamo kruh, si ga poskušajte speči sami! Če je klasična peka kruha za vas prezahtevna, si nabavite avtomat za peko kruha. Seveda boste v receptu za kruh opustili sol! S pomočjo avtomata za peko kruha si boste, če tako želite, lahko zagotovili svež in okusen kruh prav vsak dan.

Prehransko urejanje serumskega holesterola

Ugotovitve zdravnikov nas opozarjajo, da grozi bolnikom z ledvično odpovedjo večje tveganje za razvoj motenj v presnovi maščob in povišanih vrednosti skupnega serumskega holesterola in žal tudi nižjih vrednosti zaščitnega HDL-holesterola. Skupaj z večjim prehranskim vnosom (pogosto tudi terapevtsko predpisanega) kalcija, pogostimi povišanimi serumskimi fosfati, neustreznim prehranskim vnosom zaščitnih snovi, kajenjem in telesno nedejavnostjo to vodi v pospešen razvoj ateroskleroze.

Zato je zelo  pomembno vprašanje, ali lahko kaj pripomoremo k zaustavitvi tega procesa. Odgovor je jasen: vsekakor!

Vse potrebne ukrepe bi zlahka združili v preproste  točke:
V prehrani se izogibajte živil, ki so bogata z nasičenimi maščobnimi kislinami.
Omejite uživanje živil, ki vsebujejo transnenasičene maščobne kisline, kajti te povzročajo porast škodljivega in znižanje zaščitnega holesterola.
Poskrbite, da boste zaužili čim več prehranskih vlaknin.
O tem, kako oblikovati svojo prehrano, se pogovarjajte s prehranskim svetovalcem, ki pozna problematiko ledvičnega bolnika.
Če  temu dodamo še točko Če kadite, prenehajte in poskrbite za redno telesno dejavnost, smo  na dobri poti.

Na prvi pogled so opisana pravila preprosta. Žal se vse, kar je povezano s prehrano ledvičnega bolnika, kmalu zaplete pri izvedbi. Opisane zahteve je namreč treba uskladiti z osnovnimi zahtevami terapevtske prehrane ledvičnega bolnika, ki pa se razlikujejo glede na stopnje ledvične odpovedi in vrste nadomestnega zdravljenja.

In še to!
Ni še dolgo tega, kar je bil kot prvi ukrep navedena omejitev prehranskega holesterola. V prehrani so bila prepovedana vsa živila, ki so bila bogat vir prehranskega holesterola. Vendar že nekaj let vemo, da ta holesterol, ki je v vseh živilih živalskega izvora, zelo malo prispeva k porastu serumskega holesterola. Ker k njegovemu porastu bolj prispevajo nasičene maščobne kisline, se raje usmerjamo k njihovemu omejevanju.

Malo bolj »na široko«

V svoji prehrani omejimo količino nasičenih maščobnih kislin!
Maščobe so sestavljene iz različnih maščobnih kislin (te so lahko nasičene, enkrat nenasičene, večkrat nenasičene in celo transnenasičene), zato je zdravju bolj škodljive nasičene maščobne kisline nemogoče povsem izločiti iz človekove prehrane. V vsakdanjem življenju poskušamo omejiti tiste maščobe, ki vsebujejo izredno veliko nasičenih maščobnih kislin. Te najlaže prepoznamo po videzu: na sobni temperaturi so čvrste. Problematične maščobe so: loj, mast, zaseka, ocvirki, slanina, mlečna maščoba in kokosova maščoba. Zato masti in kokosove maščobe ne bomo uporabljali za pripravo jedi, loju se bomo izognili na široko (poleg vsega je tudi težko prebavljiv), s siri zaradi visoke vsebnosti fosfatov že tako ne moremo biti radodarni. Uporaba zaseke, slanine in ocvirkov ni ravno prepovedana, omejimo pa jo bolj na začinjanje jedi – skratka, uporabimo največ žličko ali rezino za dopolnitev celotnega recepta.

Posebno poglavje predstavlja meso. To je vir kakovostnih beljakovin, hkrati pa vsebuje tudi precej nasičenih maščobnih kislin. Dilemo razrešimo z izbiranjem priporočene količine pustega mesa, rib brez kosti. Perutnini odstranimo kožo že pred pripravo. Zaradi slanosti, večje vsebnosti kalija in fosfatov je večina mesnih izdelkov že tako manj primerna. Podatek, da večina mesnih izdelkov vsebuje tudi zelo veliko maščob slabše kakovosti, nas bi moral strezniti. A kaj, ko so mesni izdelki tako  okusni! Izbira izdelkov z malo maščob,  malo natrija in malo fosfatov je revna; če zamižimo na eno oko in slanost dopustimo, potem izberemo tiste mesne izdelke, kjer je delež maščobe čim nižji in vsebujejo visok delež mesa in ne mesnega testa!

Na serumski holesterol najslabše vplivajo transnenasičene maščobne kisline.
Nekaj  jih je tudi v naravnih živilih in tem se ne moremo povsem izogniti. Še največ težav nam povzročajo tako imenovane strjene maščobe, se pravi maščobe, ki so postale čvrste zaradi tehnološkega procesa hidrogenacije ali trjenja, postopka, ko iz tekočega olja nastaja bolj ali manj trda maščoba. Rastlinska mast, trde margarine in maščoba, ki jo najdevamo v različnih izdelkih prehranske industrije (instantne juhe, omake za testenine, rastlinska smetana, napolitanke, peciva s kremnim nadevom), se tako pridružujejo manj primernim živilom. Z nekaterimi ne bo težav! Zaradi velike vsebnosti soli (jušni koncentrati, prelivi, omake) ali zaradi velike vsebnosti fosfatov (napolitanke, nekateri kremni nadevi) so že tako ali tako neželeni gosti na jedilniku ledvičnega bolnika. Za druge izdelke iz te skupine bo pač treba ponovno razmisliti o potrebnosti. Dilemo pri margarinah razrešimo tako, da opustimo uporabo čvrstih margarin, kot namaz za kruh pa uporabimo enega od margarinskih namazov, ki vsebuje dodane rastlinske sterole in stanole. (Rastlinski steroli in stanoli so snovi, ki so sicer sestavina nekaterih živil in znižujejo serumski holesterol. Žal jih v naravi vsebujejo živila, ki ledvičnemu bolniku s končno odpovedjo niso ravno prijazna – največ jih je namreč v stročnicah.) Mlečni napitki z dodanimi steroli in stanoli, ki so tudi na voljo v trgovinah, zaradi večje vsebnosti fosfatov niso najbolj primerni.

3. Razpravljati je mogoče tudi o količini maščob, ki jih zaužijemo. V boju proti povišanim serumskim maščobam bi najraje krepko omejili še dovoljeno količino uporabljenih maščob. Toda  srečujemo se z drugimi omejitvami prehrane ledvičnih bolnikov. Ker so maščobe nosilec polnosti okusa, hkrati pa so relativno varen vir energije, saj načeloma ne vsebujejo fosfatov, poskušamo poiskati kompromis. Zato je uporaba kakovostne maščobe v obliki rastlinskih olj (oljčno, repično, sojino, koruzno olje) primerna in dopustna. Cvrenja in peke živil z veliko maščobe sicer ne priporočamo, prepovemo pa tudi ne. Kakorkoli že, pogostejše uživanje ocvrtih jedi kakor enkrat na teden kljub vsemu ni najbolj primerno.

Količino maščobe, ki je potrebna za pripravo hrane, bomo nekoliko omejili tudi z uporabo teflonske posode in posebnih posod iz sodobnih materialov s tako imenovanim sendvič dnom. Za boljši okus hrane bomo poskrbeli z različnimi začimbnimi zelišči.

Tudi uživanja enostavnih sladkorjev in prečiščenih škrobov ne prepovemo, saj so  ta živila relativno varna in ne povzročajo porasta serumskih fosfatov, istočasno pa na dokaj enostaven in okusen način zagotavljajo potrebno energijo.  Bi bilo pa smiselno omejiti sadni sladkor v obliki sladila, saj njegova presnova poteka v jetrih brez sodelovanja inzulina. Večje količine sadnega sladkorja, ki jih ne izrabimo s telesnim delom, se s procesi presnove v naših jetrih spremenijo v trigliceride in nekaj tudi v holesterol. Sadni sladkor, ki ga zaužijemo z dovoljeno količino sadja, ni sporen.

V zadnjem času vedno pogosteje opozarjamo na pomen uživanja prehranskih vlaknin. Med številnimi ugodnimi učinki prehranskih vlaknin je vsekakor pomembna vezava holesterola v prebavilih in posredno zniževanje serumskega holesterola. Da bi dosegli ugodne učinke prehranskih vlaknin, jih potrebuje odrasel posameznik približno 30 g, kar pa je bolniku, ki se zdravi z dializo, zaradi omejevanja fosfatov in kalija težko doseči. Pri hemodializnih bolnikih poskušamo zagotoviti minimalno potrebno količino prehranskih vlaknin, ki znaša med 22 in 25 g, pri bolnikih, ki se zdravijo s peritonealno dializo, pa bi bila lahko količina prehranskih vlaknin nekoliko večja (približno 30g). Da bi ledvični bolnik zaužil dovolj prehranskih vlaknin, mora  vsak dan pojesti dovoljeno količino sadja in zelenjave (o še primernih količinah in vrstah se bo treba posvetovati s svetovalcem prehrane) in poseči po vsaj dveh izbirah polnozrnatih živil na dan. Prednost imajo izdelki iz ovsenih kosmičev in moke, iz ječmenove moke ter ješprenja in ržene moke.

Menimo, da je primerna prehrana podporni del zdravljenja pri urejanju serumskega holesterola. Čeprav je zaradi nujnega istočasnega upoštevanja terapevtskih diet včasih kakšno pravilo nekoliko postavljeno na glavo, je še vedno smiselno vlagati trud in pozornost v izbiro živil in spremeniti načine priprave hrane. A nekaj je pomembno: brez redne vsakodnevne telesne aktivnosti večjega uspeha ne bo!

Jože Lavrinec, klinični dietetik

Kaj naj jé sladkorni bolnik, ki se zdravi z dializo?

Pravijo, da sladkorna bolezen ne boli, toda ko udari, udari zahrbtno in boleče. Verjetno se bodo s to trditvijo strinjali tudi sladkorni bolniki, ki so zaradi diabetične nefropatije pristali v nefrološki obravnavi. Prehranske zahteve vodenja sladkorne bolezni, ki so bile mogoče nekaterim bolnikom povsem odveč, so bile pred nastankom ledvične odpovedi relativno enostavne. Z izgubljanjem ledvične funkcije se prehranska priporočila samo množijo in s popolno izgubo ledvične funkcije postanejo zelo zapletena. Vendar jih je z nekaj truda, dobre volje in vztrajnosti mogoče obvladati.Dobro razvejana služba diabetičnih edukatorjev sladkorne bolnike relativno uspešno uči zdravega prehranjevanja, ki je sestavni del vodenja in zdravljenja sladkorne bolezni. Z vztrajnostjo in neprestanim ponavljanjem o nujnosti upoštevanja načel zdrave prehrane pomagajo marsikateremu sladkornemu bolniku do boljše urejenosti sladkorne bolezni in s tem do manjše pojavnosti kroničnih zapletov in višje kakovosti življenja.
Najprej: Kaj želimo doseči s prehrano pri obravnavi končne ledvične odpovedi
Pričakovanja in prehranske zahteve so strogi, saj je pravilna prehrana pomemben del zdravljenja. Z njo želimo:
- preprečiti kopičenje strupenih presnovkov,
- preprečevati različne presnovne zaplete,
- nadomestiti hranila, ki se izločajo iz telesa med postopkom dializiranja,
- zagotoviti čim bolj normalno prehranjenost bolnika.Da vse to dosežemo, moramo omejiti vnos kalija, natrija in fosfatov, omejiti količino napitkov in istočasno zagotoviti ustrezno, praviloma nekoliko višjo energetsko vrednost hrane z zadosti biološko kakovostnih beljakovin. Prehrana je zato manj pestra, pogosto nekoliko manj okusna, z njo je zelo težko zagotavljati zadostne količine vseh potrebnih vitaminov in nekaterih rudnin.Kaj želimo doseči s prehrano pri sladkorni bolezni

Predvsem poskušamo s prehrano doseči čim boljšo urejenost in istočasno čim manj nihanj krvnega sladkorja. Ker poznamo različne tipe sladkorne bolezni, se moramo s primerno prehrano prilagajati zahtevam medikamentozne terapije. Sledijo prehranska načela za zmanjševanje kasnih zapletov, urejanje krvnega tlaka in normalne prehranjenosti. Ker ima zelo veliko sladkornih bolnikov povečano telesno težo, mora biti njihova prehrana energetsko omejena in mora vsebovati manj maščob. Na splošno je idealna prehrana sladkornega bolnika pestra in bogata s prehranskimi vlakninami, ki znižujejo glikemični indeks hrane, upočasnjujejo prehod sladkorjev v kri in s tem omogočajo boljšo urejenost krvnega sladkorja. Sladkorne bolnike zato neprestano spodbujamo k poseganju po polnozrnatih živilih in zelenjavi.

Kaj pričakujemo od prehrane sladkornih bolnikov s končno ledvično odpovedjo
Marsikdo bo dejal, da v takšnih primerih pričakujemo nemogoče! Ta trditev je zelo blizu resnici, še toliko bolj, ker v Sloveniji primanjkuje strokovnjakov, ki bi bili sposobni povezovati prehranske zahteve sladkorne bolezni s prehranskimi zahtevami končne ledvične odpovedi, vse to prenašati v vsakdanjo prakso in s svetovanji bolnikom pomagati iz zagate. In se pogosto dogodi, da se pri svetovanju o ustrezni prehrani preprosto pozabi na del zahtev.
Običajno so to zahteve glede urejanja krvnega sladkorja. S tem zbegamo bolnike in ustvarjamo prepričanje, da je prehrana povsem nepomemben del zdravljenja, »saj tako ali tako nihče nič ne ve, ko vsak drugače pove«!Fosfati

Sladkorni bolniki s končno ledvično odpovedjo se znajdejo pred zanje nerešljivimi težavami. Zahteve po manjšem prehranskem vnosu fosfatov so enake zahtevam, s katerimi se ubadajo vsi ledvični bolniki, in tudi njihove rešitve so identične. Seveda obstaja nekaj dilem: kar naenkrat ni več tako pomembno poseganje po manj mastnih mesnih izdelkih, ker bi jih bilo najbolje vse izločiti iz prehrane. Ravno mesni izdelki so namreč zaradi tehnologije priprave zelo pogosto obogateni z neželenimi fosfatnimi solmi in natrijem. Ledvični bolniki vedo, da so tudi mleko in mlečni izdelki bogat vir fosfatov, zato so v njihovi prehrani omejeni. Tudi mlečni izdelki, predvsem manj mastni, so redno na jedilniku sladkornih bolnikov.
Ob nastopu ledvične odpovedi pa so bolnikom kar naenkrat omejeni mleko in mlečni izdelki, in sicer na 125 ml oziroma na največ 30 g sira na dan, in še to samo, če so serumski fosfati v normalnem razponu. Omejevanje prehranskih fosfatov se pokaže še pri uživanju stročnic. Do vključno tretje stopnje ledvične odpovedi so stročnice normalen in celo zaželen del prehrane sladkornega bolnika, saj vsebujejo veliko prehranskih vlaknin mešane sestave in relativno dobro aminokislinsko sestavo ob istočasni majhni vsebnosti maščob. Zato so okusen in odličen vir ogljikovih hidratov, ki zagotavlja počasen porast krvnega sladkorja po zaužitju. Sladkorni bolniki so vajeni, da jih spodbujamo k pogostemu in celo rednemu uživanju sicer nadzorovane količine suhih stročnic. Ob nastopu končne ledvične odpovedi moramo takšno prakso takoj opustiti, kajti suhe stročnice so žal izredno bogat vir tako fosfatov kot kalija. Kako naj bolnik brez kakovostne razlage razume to?Sadje in zelenjava

Sladkorni bolniki občutijo tudi velike spremembe v izboru sadja in zelenjave. Ker je to živilo, ki vsebuje veliko prehranskih vlaknin, zelenjava pa je poleg vsega še nizkokalorično »mašilo za želodec«, naj bi vsak sladkorni bolnik zaužil eno do dve porciji sadja na dan in vsaj 400 gramov različne zelenjave. Tako sadje kot zelenjava vsebujeta kalij, nekatere vrste zelo veliko. Zato smo v preteklosti vsem ledvičnim bolnikom omejevali sadje in zelenjavo ob istočasni omejitvi pestrosti izbire. Pri sadju ni posebne dileme – v vsakem primeru se prilagodimo zahtevam prehrane pri ledvični odpovedi. Tudi z bolj omejeno izbiro sadja (ko lahko izbiramo le med vrstami z majhno in zmerno vsebnostjo kalija) bomo zadostili vsem potrebam sladkornega bolnika po hranilih iz sadja.

Pri zelenjavi žal ni tako enostavno! Sladkorni bolnik namreč z dodajanjem zelenjave v vsak večji obrok »redči« energetsko gostoto hrane ter upočasnjuje porast krvnega sladkorja po zaužitju obroka. Zato pretirana omejitev zelenjave ne daje dobrih rezultatov. Prav pride kompromisno ravnanje: količino zelenjave sicer omejimo na še dovoljenih šest prehranskih enot ali izraženo v utežnih merah na največ 400 gramov in krepko omejimo izbor primernih vrst zelenjave. Pri tem so najbolj nesrečni ljubitelji krompirjevih jedi. Med iskanjem rešitve, kako zagotoviti zadosti zelenjave ter istočasno doseči najbolj ugodne učinke na glikemično urejenost, je prišel krompir na zatožno klop. To je škrobnata gomoljnica, izredno bogata s kalijem. Tudi z namakanjem v najboljšem primeru izlužimo do 25 odstotkov običajne vsebnosti kalija, kar je premalo, da bi krompir lahko uvrstili med varna živila. Samo za primerjavo: zanemarljivo majhna porcija krompirja nam bo kljub izpiranju zagotovila okoli 350 mg kalija in 15 g zelo lahko in hitro prebavljivega škroba. Enako količino kalija bomo zaužili z dvakratno težo zelenjave z malo ali zmerno vsebnostjo kalija, ob tem pa nam bo ista zelenjava zagotovila le 10 g zelo počasi prebavljivih ogljikovih hidratov. Da pri bolnikih ne bi izzvali prevelikega negodovanja (kljub vsemu je krompir zelo pomembno, okusno in poceni živilo za mnogo bolnikov), na jedilnik občasno uvrstimo manjšo porcijo (do 16 dag) krompirjeve jedi, vendar največ dvakrat na teden. Skratka, na račun zadostne količine zelenjave bomo žrtvovali krompir. To pa še ne pomeni, da sladkorni bolnik s končno odpovedjo lahko prosto posega po vseh vrstah zelenjave, kakor je bil vajen pred ledvično odpovedjo. Še vedno je nujno potrebno izbirati v skupinah zelenjave z majhno in zmerno vsebnostjo kalija; skupina zelenjave z visoko vsebnostjo kalija pa je na voljo zgolj za dekoracijo. Bolnikom, ki se zdravijo s peritonealno dializo, je dovoljen višji prehranski vnos kalija, zato teh pravil o izbiranju zelenjave ne potrebujejo.Sladkor

Pri sladkornih bolnikih s končno ledvično odpovedjo je tudi zagotavljanje energetske vrednosti prehrane lahko problematično. Načela prehrane sladkornega bolnika sicer dopuščajo uživanje enostavnih sladkorjev, a naj jih zaradi lažjega urejanja krvnega sladkorja ne bi uporabili za slajenje napitkov ali uživanje »na žlico«. Dovoljena količina enostavnih sladkorjev na dan znaša 30g (šest čajnih žličk). Razporejeni morajo biti na več obrokov v dnevu. Najbolj primerni so v obliki manj sladke marmelade, dietnega medu (Diethon) oziroma v obliki preprostih peciv in piškotov. Za slajenje napitkov, ki so ravno tako omejeni, uporabljamo kalorične sladkorne nadomestke (sladkorne alkohole). Slednji zaradi možnega rahlega odvajalnega učinka niso primerni za bolnike s peritoenalno dializo. Zanje so bolj primerna nekalorična sladila.Različni načini medikamentoznega zdravljenja sladkorne bolezni terjajo tudi različno načrtovanje prehrane. Večina sladkornih bolnikov tipa 2, ki se zdravi s tabletkami, ne potrebuje ravno zahtevnih tehnik. Več znanja potrebujejo bolniki, ki se zdravijo z inzulinom; največ bolniki, ki izvajajo intenzivirano inzulinsko (samo)terapijo. Na srečo je mogoče tehniko štetja ogljikovih hidratov uporabljati v celoti.

Kruh
Pogosto sladkornim bolnikom, ki se pričnejo zdraviti z dializo, svetujejo: »Sedaj pa morate jesti samo bel kruh.« Tako je pač najbolj enostavno. In ker je bel kruh zaželeno živilo, imata oba dober občutek: zdravnik, ki ga je svetoval, in bolnik, ki bel kruh naenkrat sme uživati. A bi bilo bolj prav povedati, da je glavni problem v kruhu sol in le v nekaterih primerih tudi kalij oziroma fosfati. Žal naša pekarska industrija ni zmožna speči neslanega ali vsaj manj slanega kruha. Poleg vsega porabi za peko bogatih polnozrnatih vrst kruha več soli kakor za peko belih vrst kruha. Res je vsebnost fosfatov pri polnozrnatih vrstah kruha nekoliko višja, vendar je še vedno sprejemljiva. Zaradi fosfatov ne bomo posegali po semenskih vrstah kruha, po kruhu z dodano sojino moko, po mlečnem kruhu in kruhu z orehi. Še vedno sta primerna kruh z ovsenimi kosmiči in mešan ržen kruh.Hipoglikemija

Nekateri sladkorni bolniki se bojujejo tudi s hipoglikemijo. Nenaden padec krvnega sladkorja je s svojimi neprijetnimi znaki (tresenje, slabost, slabši vid, potenje, lakota...) terapevtski zaplet, ki ga je treba reševati s takojšnjim zaužitjem enostavnih sladkorjev. Najbolj učinkovita je glukoza v obliki tabletk ali gelov, saj tako najlaže določimo potrebno količino. Zelo uporabno je pravilo 15-15, ki pravi, da za vsak mmol krvnega sladkorja pod 4 mmol/L zaužijemo 15 g enostavnih sladkorjev, počakamo 15 minut, zmerimo krvni sladkor, in če je rezultat še vedno pod 4 mmol, vse skupaj ponovimo. Če se je krvni sladkor dvignil nad 4 mmol, pa zaužijemo še 15 g ogljikovih hidratov v obliki koščka kruha. Nekateri sladkorni bolniki so se naučili, da ob hipoglikemiji zaužijejo košček čokolade, ali pest rozin, ali banano, ali mleko. Zaradi visoke vsebnosti kalija in fosfatov v teh živilih morajo takšno prakso takoj opustiti.

Poseben problem je žeja

Žeja je znamenje neurejene sladkorne bolezni. Drugače povedano: žeja je znamenje povišanega krvnega sladkorja. Manj težav z žejo bo, če bomo poskrbeli, da krvni sladkor ne bo previsok. To bomo dosegli z upoštevanjem celotne palete prehranskih napotkov, skrbnim jemanjem zdravil za nižanje krvnega sladkorja in redno telesno dejavnostjo. K zmanjšanju občutka žeje bo pripomoglo tudi uživanje manj slane hrane.

Ob tem pa moramo vedeti, da približno tretjino sladkornih bolnikov prizadene okvara delovanja ledvic. Z ustreznimi prehranskimi in terapevtskimi ukrepi je mogoče ublažiti ali vsaj upočasniti potek ledvične okvare. Lahko bi dejali, da potrebuje sleherna stopnja ledvične odpovedi pri sladkornem bolniku nekoliko drugačno prehrano in večina izvira iz načel zdrave prehrane. Zaplete se šele pri končni ledvični odpovedi, ko je treba pričeti nadomestno zdravljenje. In tako se nam dogaja, da je v naših dializnih centrih vedno več sladkornih bolnikov.

Jože Lavrinec