MOŽ, KI JE OZDRAVIL RAKA

Zgodba ozdravitve raka

 

Jaz se spominjam iz otroških let, da so ljudje velikokrat pili vino s sodo bikarbono, ker jim je tako dobro delo.

Iz svoje prakse pa lahko rečem, da že 25 let priporočam: če si izčrpan,

utrujen, se slabo počutiš, si brez energije ali ko začutiš, da se nekaj

kuha v telesu (prehlad, gripa....), čimprej si naredi kopel iz soli (zelo

dobra je himalakjska sol- večjo količino) in kar nekaj sode bikarbone in se

namakaj 15-20 minut in ne premišljuj (bodi samo opazovalec vseh misli, ki

se podijo po tvoji glavi...).

To potegne iz tebe negativno energijo in pomaga pospešiti prosces obnove in

zdravljenja.

Včasih so najenostavnejše rešitve, v RESNICI tudi najučinkovitejše in

najcenejši, če si le dovoliš poizkusiti, brez predsodkov in brez vnaprej

določenih misli: bo ali ne bo pomagalo. Si samo opazovalec.

Pošljite to naprej, mogoče pa kakšnemu lahko rešite življenje.

Lep dan še naprej, želim!

 MOŽ, KI JE OZDRAVIL RAKA

Pred več kot letom in pol je imel 65-letni Vernon Johnston iz Floride raka

prostate, metastaze pa so se razširile tudi že na kosti. Zdravniki so po

številnih preiskavah oznanili, da gre za agresivno obliko raka, v njegovem

zadnjem izvidu februarja 2008 pa je tudi pisalo, da je rak prešel že v IV.

fazo (podatek, da faza V ne obstaja, pove vse ...). Sin mu je omenil, da naj

bi raka pomagalo zdraviti bazično okolje v telesu. Vernon je bil nekaj dni

preveč v šoku, da bi se tega spomnil. Potem je sedel za računalnik in začel

raziskovati. Odločil se je poskusiti s cezijevim kloridom. Ta je močno

bazičen (zmanjšuje kislost v telesu) in po pripovedih številnih ozdravljenih

napada raka "od znotraj".

Naročil je torej cezijev klorid. A usoda je hotela, da so njegovo naročilo

izgubili (tako je Vernon svoj cezijev klorid prejel šele, ko je bil že

zdrav in raka ni bilo več ...) Mislim, da si lahko vsi predstavljamo, kako se

počutiš, če imaš zadnjo fazo raka in ti metastaze že razjedajo kosti ...

zdravniki ti povedo, da ozdravitev ni mogoča, snov, ki si se je oklenil kot

zadnje rešilne bilke na planetu, pa ne prispe. Ne veš, ali ti je preostalo

še nekaj tednov, ali morda celo zgolj še nekaj dni ... Verjetno bi bil vsak

od nas pripravljen narediti karkoli.

Zatekel se je nazaj na splet in našel knjigo dr. Marca Sircusa, Rich Man's,

Poor Man's Cancer Treatment (Bogataševo in reveževo zdravilo za rak) in se

odločil poskusiti s sodo bikarbono (imenovano tudi natrijev bikarbonat).

Kupiti jo je mogoče v vsakem supermarketu. Soda bikarbona je prav tako

močno bazična, le da je veliko cenejša od cezijevega klorida (tudi sama sem si

pomagala s sodo bikarbono, ko sem si ozdravila diabetes - še eno od bolezni

sodobnih dni, za katero uradna medicina trdi, da ni ozdravljiva ...).

Seveda najdemo številne nejeverne Tomaže in ljudi, ki zdravilne lastnosti

poviševanja pH-ja v telesu (pH vrednost nad 7 pomeni, da je okolje bazično)

dajejo v nič, trdeč da je vse to larifari in da poceni prašek, ki sodi v

shrambo, ne more biti zdravilo za rak - ali za karkoli drugega, če smo že

ravno pri tem. Spet drugi menijo, da moramo bazičnost poviševati le z

dragimi preparati (kakršni se dobijo tudi pri nas). Potem so tudi še

takšni, ki v sodo bikarbono verjamejo, vendar trdijo, da s peroralnim jemanjem

ozdravitve ni mogoče doseči, saj jo je treba dajati bolniku intravensko.

Vernon te zadnje možnosti ni imel - zelo težko boste našli zdravnika, ki bo

pripravljen izvesti kaj takšnega. Zato je jemal sodo dvakrat na dan s

kozarcem vode in črno melaso. Več o njegovem protokolu zdravljenja lahko

preberete na njegovi spletni strani My Dance with Cancer:http://www.phkillscancer.com

Soda bikarbona v kozarcu vode je bila njegovo edino upanje, pa čeprav je na spletu pisalo, da na kostnega raka žal ne deluje.

Kupil si je tudi lističe za testiranje pH-ja v urinu. Uspelo mu je pH urina

za pet dni zapored spraviti na vrednost 8,5 (kar je za urin izjemno visoka

vrednost). Ko so 12 dni pozneje pri onkologu ponovili test, metastaz v

kosteh ni bilo več, vrednost njegovega PSA testa (PSA je kratica za

prostate specific antigen, ta antigen pa je marker, s pomočjo katerega ugotavljajo

raka prostate) pa se je s 23,3 znižala na 0,1.

Na spletu je namreč prebral, da rakave celice pri pH vrednosti 7,5

Prenehajo rasti in preidejo v t.i. speče stanje, pH vrednost 8,5 pa jih ubije.

Podatek  je dobil, kot se to pogosto zgodi, od neznanega moškega na internetu, ki si

je rak prostate na enak način pozdravil tudi sam in je svojo izkušnjo želel

prenesti še drugim (le da je on uporabil za zviševanje pH-ja cezijev

klorid). Ta moški mu je tudi povedal, da rakave celice ljubijo sladkor,

zato je vedno priporočljivo jemati sredstvo za zviševanje pH vrednosti z nečim

sladkim, ker tako "zdravilo" najhitreje spravimo v celice. Neznanec je pri

sebi uporabil med, Vernon pa medu ni imel pri roki in je zato uporabil črno

melaso.

Njegovo zdravljenje je trajalo vsega 11 dni.

Poleg sode bikarbone je Vernon izvajal tudi samozdravljenje z globokim

dihanjem, ki vsa tkiva prepoji s kisikom, jemal pa je tudi naslednja prehranska dopolnila (navedene so dnevne količine):    kalcij 3000 mg   vitamin D3 10,000 IU   alfa lipojska kislina 100 mg   CoQ10 200 mg   pegasti badelj 1000 mg   ehinaceja 500 mg   kalij 200 mg

Grem stavit, da se mu njegov onkolog niti z besedico ni upal omeniti, da prehranska dopolnila "ne delujejo". (Rada bi tudi videla tistega, ki bi takšne dnevne količine znal doseči s hrano ...)

Zdravljenje raka stane 0,50 EURO, kolikor je treba v Eurospinu odšteti za

polkilogramski zavitek sode bikarbone. Vse tisto mučenje - obsevanje,

zastrupljanje telesa s kemoterapijo, slabosti, izpad las in drugi grozljivi

stranski učinki niso potrebni. Oziroma so potrebni samo, če vprašate

svojega saj veste koga ...Soda bikarbona deluje seveda tudi preventivno in jo

lahko zaužijemo z vodo - n.pr. pol žličke z velikim kozarcem vode vsak dan

ali pa vsaj ob tisith dnevih, ko smo jedli stvari, ki v telesu povečujejo

kislost.

Ostanite zdravi in povejte naprej.

PREBUDIMO SE - NIKOLI NI PREPOZNO

                                O PREBUJENJU

                                                         Anthony de Mello

Duhovnost pomeni prebujenost. Mnogi, četudi se tega ne zavedajo, spijo. Rodijo se speči, živijo speči, speči

se poročijo, speči vzgajajo otroke, tudi umro speči, ne da bi se sploh kdaj prebudili. Nikoli ne razumejo lepote tega, kar imenujemo »človeško življenje«.Lani sem na španski televiziji videl tole zgodbo: Neki gospod je potrkal na sinova vrata. »Jaime,« reče, »zbudi se!« Jaime odgovori: »Nočem vstati, papa.« Oče zavpije: »Vstani, moraš v šolo!« Jaime pravi: »Nočem iti v šolo.« »Zakaj ne?« vpraša oče. »Iz treh razlogov,« reče Jaime. »Prvič, ker je tako dolgočasno; drugič, ker mi otroci nagajajo, in tretjič, ker sovražim šolo.« Oče pa pravi: »Jaz pa ti bom povedal tri razloge, zaradi katerih moraš v šolo. Prvič, ker je to tvoja dolžnost, drugič, ker si star petinštirideset let, in tretjič, ker si ravnatelj.« Prebudite se, prebudite se! Odrasli ste. Preveliki ste, da bi spali! Prebudite se! Nehajte se igrati s svojimi igračami Večina ljudi pravi, da želijo prerasti otroški vrtec, toda ne verjemite jim! Zares jim ne verjemite! V resnici želijo, da jim popravite polomljene igrače. »Vrni mi mojo ženo. Vrni mi mojo službo. Vrni mi moj denar, moj ugled, moj uspeh.« To je vse, kar želijo; želijo nazaj svoje igrače. To je vse. Vsak dober psiholog vam bo povedal, da ljudje v resnici ne želijo ozdraveti. Želijo le olajšanje, kajti ozdravljanje je boleče. Prebujanje je namreč neprijetno. V postelji vam je lepo in udobno, zbujanje pa vas razdraži. Zato moder guru ne poskuša ljudi prebuditi. Upam, da bom moder in vas nikakor ne bom poskušal buditi, če spite. To v resnici ni moje delo, četudi vam včasih rečem: »Zbudite se!« Če boste s tem kaj pridobili, dobro, če ne, škoda! Kot pravijo Arabci: »Dež je povsod

enak: toda v močvirju povzroči rast trnja, v vrtu pa rast cvetja.«

V TEM LETU POSKRBIMO ZA SEBE

IMEJMO SE RADI. MI SMO KREATORJI SVOJEGA ŽIVLJENJA. NE ZGUBLJAJMO ENERGIJE ZA OBSOJANJE DRUGIH. PORABIMO ENERGIJO ZA SEBE, ZA LJUBEZEN DO SEBE , HRANJENJE SVOJE DUŠE...VSAK IMA PRILOŽNOST, DA LAHKO DOSTOJNO IN ZDRAVO ŽIVI. ODPRIMO SI OČI IN POSLUŠAJMO SVOJE ŽELJE, KI NAS PELJEJO NA POT RADOSTI, ZDRAVJA, VESELJA...NE DELAJTE SI BLOKADE V SVOJEM ŽIVLJENJU. DELO NA SEBI IN LJUBEZEN DO SEBE, DAJE ČUDOVITE REZULTATE..SREČNO POT VAM ŽELIM V TEM LETU IN ZAČNIMO DANES....

NATAŠA

Nekoga moraš imeti rad, pravi Ivan Minatti v pesmi. Koga torej? SEBE moraš imeti rad! Sebe v vseh ob likah, sebe celega, sebe točno takšnega kot si. Ko ljubiš sebe, lahko tudi drugega.

Ljubezen do sebe je prvi korak ljubezni. Drugi korak je ljubezen do drugega, vendar brez prvega koraka ne moreš naresti drugega…Ljubezen moramo torej najprej najti pri sebi, v sebi, saj jo šele tako  lahko potem delimo z drugim. Tistega, česar nimamo, ne moremo deliti, kajne?

Ljubezen do sebe pomeni:

1. da se sprejemamo takšne, kakršne smo – tudi žalostne, jezne, potrte. Tudi to smo včasih. V takih trenutkih se ne »potlačiti« oziroma utišati, temveč se vprašajte, zakaj ste na primer jezni, kaj vas je prizadelo. Pomagajte si razumeti svoje čustvo – s tem si boste pokazali, da se sprejemate tudi, ko ste jezni. V nobenem primeru ne preslišite sebe, temveč bodite pozorni na svoje občutke, saj to so vendar vaši občutki, to ste vi. In če jih boste skušali prikriti oz. ignorirati, boste trpeli vi;
2. da se razumemo in se ne obsojamo, ko nam kaj ne uspe kot smo si zamislili. Zavedajte se, da VEDNO naredite vse po svojih najboljših močeh. In ko vam kaj še vedno ne uspe, to ni zato, ker se niste dovolj potrudili (kot ste najbrž velikokrat slišali, ko ste bili majhni), temveč zato, ker vsega še ne znate. Spomnite se na otroka, ki se šele uči jesti sam z žlico – najprej je večina hrane okrog krožnika, pa ne zato, ker to dela zanalašč, temveč zato, ker bolje še ne zna. Z vajo, potrpežljivostjo in vztrajnostjo mu enkrat le uspe. Tako je tudi z vami – zato naslednjič, ko vam nekaj ne uspe, poglejte nase z razumevanjem, da tega še ne znate in si dajte tako spodbudo za naslednji korak;
3. da poskrbimo zase in za svoje potrebe vedno in v vsakem trenutku (seveda ne egoistično in nespoštljivo do drugih ljudi). To, da poskrbimo zase, je naša odgovornost do sebe – kdo pa bo poskrbel za nas, če ne mi sami? Če potrebujemo počitek, si ga vzemimo, če smo lačni, jejmo, če potrebujemo mir in tišino, se odmaknimo v tih in miren kotiček – dajmo si to, kar potrebujemo, pa čeprav bo mogoče naša okolica mnenja, da se to in to ne spodobi, da tega pa res ne potrebujemo.

Z ljubeznijo do sebe raste naše samospoštovanje in samozaupanje – vedno bolj spoštujemo vse, kar smo (naše lastnosti, naš fizični izgled) in hkrati raste občutek, da se nase lahko vedno zanesemo. Postanemo bolj suvereni, pogumni in lažje stopamo po svoji življenjski poti.

Tinkara Filač