Današnji človek je pozabil, da se ne sme istovetiti s čustvi, ampak da čustva ima in da so ta podrejena njegovi volji. Ker pogosto nismo vzgojeni v tem prepričanju, je po navadi ravno obratno in je volja tista, ki je podrejena čustvom. S tem se pojavi nevarnost, da stanja žalosti in potrtosti umetno podaljšujemo, namesto da bi jih aktivno predelali.
Treba se je spustiti čisto na dno, kajti tam je točka preobrata, na kateri se rodi nekaj novega, na kateri se zgodi nekakšna kreacija. Številni kreativni ljudje govorijo o trenutkih popolne osamljenosti in obupa, v katerem nenadoma eksplozivno priplava na dan kakšna ideja ali nekaj novega. In prav ta "eksplozija" nas znova dvigne na vrh ter prinese skoraj ekstatično veselje in srečo. Veselje, ki resnično izvira iz duše, iz naše notranjosti, veselje, ki ni vsiljeno od zunaj. Resnična, globoka radost je torej plod ustrezno predelane žalosti.
Drugi občutek veselja je kratkotrajen in odvisen od zunanjih okoliščin. Ker smo danes pozabili na predelovanje žalosti, je v današnji družbi veliko ljudi, ki si domišljajo, da so veseli. To so tisti, ki kreativnost in ustvarjanje novega nadomeščajo s potrošništvom. Veselje lahko doživijo samo takrat, ko zamenjajo avto ali si kupijo novo oblačilo. Toda takšno veselje je kratkotrajno ter naposled privede do velike praznine in nezadovoljstva, dokler si znova ne kupijo nečesa novega. Ta začarani krog, v katerega zapada čedalje več ljudi v potrošniški družbi, je skoraj zanesljiva pot v depresijo.
Sklenemo lahko, da žalost ni samo neizogiben občutek, ki se pojavlja ciklično, temveč je celo nujna, da bi ustvarili nekaj novega in v prenesenem pomenu tudi samega sebe. Žalost je pogoj za notranji alkimistični proces, za transformacijo človeka. Kdor se ne nauči predelovati žalosti ali jo celo potlačuje, lahko sčasoma zapade v depresijo. Toda na depresijo ne bi smeli gledati samo kot na nekaj slabega, kajti tisti, ki jih prizadene, imajo podobno izkušnjo, ki jo lahko povzamemo: "Znova sem spoznal samega sebe in v sebi odkril stvari, o katerih prej nisem vedel ničesar."
Hannes Weinelt, predsednik Nove Akropole v Avstriji
Ni komentarjev:
Objavite komentar