Osebna rast

Danes bom spet nekoliko tvegala, da s temle zapisom komu stopim na žulj. Ampak večkrat sem že povedala, da moj namen ni ugajati in zavijati v celofan, pač pa, da ljudi zbudim iz trdega spanca in zasanjanosti, da se končno nehajo slepiti ter začnejo gledati opozorilne znake, ki jasno kažejo na to, da so v težavah. In da seveda tudi nekaj naredijo v zvezi s tem.

Torej, opozoriti moram danes na eno prav posebno nevarnost, ki preži na nas v teh, za marsikoga ne preveč lepih časih. Posebna je zato, ker je oblečena v zelo lepo preobleko, sproža lepe občutke in preži na tiste, ki želijo nekaj spremeniti, a ne bi prav veliko naredili za to: odvisnost od osebne rasti.  Ali pa odvisnost od duhovnosti.  Nevarna je zato, ker ti ukvarjanje z osebno rastjo (ali duhovnostjo, kar je mnogim “ljubše”)  kar nekaj časa daje močan občutek zadovoljstva, sčasoma pa te povsem potegne v svoje kremplje – tako, da potrebuješ čedalje več ‘osebne rasti’. Še več knjig, še več delavnic, še več “čiščenja”, še več terapij, po možnosti istočasno. Vse za tisti odličen občutek, ki je instanten, ampak traja čedalje manj časa. Okoliščine pa se ne spremenijo. Ni nobenega napredka. Obup narašča. Stiska narašča. Težave (tudi denarne) se kopičijo. Odgovor “pa saj že dolgo delam na sebi in osebnostno rastem!” je seveda odlično slepilo in vzbuja hrepenenje po “še”.

Kruta resnica: če misliš, da osebnostno rasteš, če hodiš na vse možne delavnice in srečanja in čiščenja in terapije, tvoje življenje (naravnanost, počutje, odnosi) pa se ne izboljšuje, potem to ni osebna rast. Potem je to odvisnost od osebne rasti.

Osebna rast je postopni  in konstantni, opazen osebni napredek. Osebno rasteš, ko se učiš in tudi narediš, kar se naučiš (kar potrebuješ),  kljub strahu. Osebno rasteš, ko sprejemaš, da ne moreš ves čas biti dobre volje; da ne gre za to, da imaš vedno prav; da nisi sebičen, če poskrbiš zase na način, da imajo tudi drugi nekaj od tega;  da je v vsakem neuspehu seme enakovredne koristi; da je čas (potrpežljivost) nujna komponenta uspeha.  Osebno rasteš, ko sprejmeš in tudi razumeš, da nobena pot ni ravna in da je tudi življenje sestavljeno iz vzponov in padcev. Osebno napreduješ, ko znaš v vsaki slabi stvari najti tudi nekaj dobrega. Osebno napreduješ, ko se ne sprašuješ več, zakaj se to tebi dogaja in ko sprejemaš odgovornost za svoja dejanja. Osebno rasteš, ko se vsako leto/mesec soočaš z drugačnimi problemi, kot lansko leto.  Osebno rasteš, ko imaš do problemov povsem drugačen odnos, kot si ga imel včasih. In najbolj pomembno: osebno rasteš, ko čedalje bolj zaupaš vase, da boš sposoben rešiti vsak problem.

Če pogledam zase nazaj, lahko z vso gotovostjo rečem, da nisem osebno rastla/napredovala, kadar sem se trudila sebe popraviti ali izboljšati. Nisem napredovala, kadar sem mislila, da je z mano nekaj narobe, da mi ne uspe.

Tanka je namreč črta med resnično rastjo na eni strani in lažno rastjo na drugi. Resnična rast se namreč začne tam, kjer se konča lažna: z zavedanjem, da si tak kot si v redu, da s tabo ni nič “narobe” in da ti zato ni treba ničesar “popravljati”.   Nehaš se primerjati z drugimi, ker spoznaš, da nikoli ne moreš biti tak kot drugi in sprejmeš, da ima vsak od nas nekaj, v čemer je najboljši. In tu, kjer se neha tekmovalnost, se šele lahko začne ustvarjalnost…

Jaz sem jaz in ti si ti. Vsak mora napisati svojo zgodbo, na svoj način. Moj način je, da drugim pokažem, kdo so, kaj skrivajo v sebi in da to delijo z drugimi. Da prekinejo lažno osebno rast in enkrat ter za vselej dosegajo napredek, ki jim daje zadovoljstvo in občutek izpolnjenosti.

Za vas,
Saša