NIKOLA TESLA - zgodba največjega vizionarja

Angleški profesor R. Cup je v svojem predavanju ob stoti obletnici rojstva Nikola Tesle zelo slikovito odgovoril na vprašanje, s čim je Tesla pravzaprav tako bogato obdaroval človeštvo: »Davno, v prazgodovini, je anonimni genij iznašel kolo. To je eno najkoristnejših del, ki jih je človek kdaj koli dal svojemu rodu. Takšna iznajdba je bila nemara povsem razvidna, iznajdba nevidnega kolesa, ki je narejeno le iz magnetnega polja, pa je daleč od razvidnosti; in prav to smo prejeli od Tesle, saj se je lahko porodilo le v briljantnem in izjemnem razumu.« 

Nenavaden že kot otrok
Rodil seje 10. julija v Liki na Hrvaškem očetu Milutinu, pravoslavnemu duhovniku, in neizobraženi, vendar inteligentni materi Džuki. Tako je bil Nikola vsak dan deležen očetovega izobraževanja, da bi se kar najbolje pripravil na svečeniški poklic. Izobraževanje je bilo sestavljeno iz raznih vaj od uganjevanja očetovih mislil v nekem trenutku, ponavljanja dolgih stavkov do računanja na pamet. Že kot deček je bil nenavadno občutljiv in izjemno inteligenten. Nekoč je zapisal, da je kot majhen deček opazoval ljudi, ki so gazili po snegu in puščali za seboj svetlečo sled. O odvrženi kepi snega pa je dejal, da se je bleščala kakor žarnica. Rad se je igral tako, da je mačka vlekel za rep in dolgo dlako na hrbtu, saj ga je to, kar je videl, zelo očaralo. Zadevo je opisal takole: »Mačkov hrbet se je kopal v svetlobi, moja roka pa je povzročala ognjemet isker, katerih prasketanje je bilo slišati po vsej hiši.« Oče mu je pojasnil, da gre za elektriko, mati pa mu je večkrat svetovala, naj to početje opusti, saj bi lahko zanetil požar. V povsem temni sobi pa je okoli mačka videl zlato avreolo kot na slikah svetnikov.

Tesla je odkril, da ima še eno nenavadno sposobnost, podobno tisti, ki jo je imel njegov pokojni brat Dane (njegova prezgodnja in nepojasnjena smrt je močno vplivala na življenje Nikole), in sicer vizualno pomnjenje dogodka do najmanjših podrobnosti. Slike so se mu prikazovale iznenada in tako razločno, da včasih sploh ni mogel razločiti, ali gre za vizijo ali pa je res nekaj pred njegovimi očmi. To ga je zelo vznemirjalo, nenavaden pojav pa je proučeval velik del svojega življenja. Zapisal je, da je te stvari in prizore v resnici videl in da niso bili plod njegove domišljije ali bolnega uma. Imaginarnih slik se je skušal znebiti tako, da se je noč za nočjo v mislih podajal na potovanja v nova mesta in dežele, kjer je živel, srečeval ljudi in si pridobival prijatelje. Takole je zapisal: »Čeprav je videti neverjetno, je vendarle res, da sem jih imel enako rad kot ljudi iz resničnega sveta.« Po sedemnajstem letu starosti je spoznal da lahko, če se potrudi, ukroti nenadzorovane vizije in jih spremeni v dragocene pomočnice. Zelo presenečen je opazil, da zlahka vizualizira modele, risbe ali poskuse, tako da mu pravih poskusov niti ni bilo treba opraviti.
Zapisal je: »Ko se porodi zamisel, jo začnem uresničevati v domišljiji. Menjavam konstrukcijo, jo izboljšujem in napravo preskušam v mislih. Vseeno mi je, ali je ta v moji glavi ali na delovni mizi v delavnici. Ugotoviti mi uspe tudi to, ali je v ugodnem ravnotežnem položaju.« Zadnjih dvajset let življenja je tako izpeljal prav vse izume in le malokaterega matematičnega problema ni mogel obdelati in predvideti njegovih učinkov. Nihče od številnih psihologov in fiziologov, ki jih je prosil za nasvet, tega pojava nikoli ni mogel ustrezno razložiti.

Že kot otrok je bil večkrat v smrtni nevarnosti: nekajkrat se je davil, zgodilo se je, da so ga skoraj živega skuhali v velikem kotlu vrelega mleka, nekoč pa je vso noč prebil zatrpan v neki stari grobnici. Večkrat je hudo zbolel in niso vedeli, ali bo preživel.

Zelo rad je bral, tudi po 20 ur na dan, in tudi to kaže na svojevrsten pojav. V šoli je reševal naloge sproti, medtem ko jih je učitelj pisal na tablo. Njegov um je poleg drugega vseboval tudi celotne logaritemske tabele. Pozneje je v nekem obdobju življenja znal na pamet več knjig. Marsikdaj se je z uglednimi profesorji zapletel v razprave in podajal rešitve, boljše od tistih, ki so jih poznali znanstveniki. Tesla je pripovedoval še o nekem čudnem pojavu, ki ga je doživljal. Tedaj, ko sicer ni bil z mislimi pri nekem problemu, je nenadoma ugotovil, da ve odgovor.

Kot smo že omenili, je imel izredno občutljiva čutila. Tako je na primer leta 1899 ob poskusih v Koloradu slišal grmenje, oddaljeno 900 kilometrov, njegovi mlajši asistenti pa so ga lahko slišali le nekaj dlje kot 250 kilometrov. Včasih je slišal tiktakanje ure tri sobe proč od svoje, pristanek muhe na mizi pa je v njegovem ušesu odmeval kot pristajanje letala na letalonosilki. Zvok kočije, ki je bila 10 kilometrov daleč, mu je pretresla vse telo. Pri žvižgu lokomotive, oddaljene 30-45 kilometrov so bile vibracije stola, na katerem je sedel, tako močne, da bolečine ni bilo mogoče prenašati. Kadar mu je košček papirja padel v tekočino, je v ustih začutil poseben, neprijeten okus, vonj kafre pa mu je povzročal nelagodje. V temi je v oddaljenosti štirih metrov začutil, kje so predmeti. Srčni utrip se mu je spreminjal od nekaj do 260 udarcev na minuto.

Zaradi vseh nadnaravnih sposobnosti so se o njem vse življenje razpredali miti in legende. Neka književnica, ki je Teslu posvetila knjigo, je bila trdno prepričana, da je mož »utelešenje superiornega bitja z planeta Venera.«

Tesla se ni prav nič obremenjeval z zgodbami, ki so krožile o njem in njegovih čudnih navadah. Ko je živel v New Yorku, je vsak večer ob osmi uri prišel na večerjo v sobo hotela Waldorf Astoria. Kot navadno, ga je na mizi čakalo osemnajst platnenih prtičkov. Za mizo je skrbno z različnim prtičkom obrisal vsak kos pribora in kristalno posodo. Ko je bil postrežen, je hitro vedeli, količino hrane v posodah (količino juhe v krožniku, prostornino kavne skodelice, prostornino kosa jedi ...), saj drugače ni mogel uživati v jedi. Vedno je jedel sam.

Oboževal je števila, deljiva s številom tri, mrzlično se je bal umazanije in imel še kup drugih obsesij, ki so ga spremljale vse življenje. Tedaj ko je delal poskuse, je v Colorado Springsu živel je v dva kilometra oddaljenem hotelu zahteval sobo v prvem nadstropju, saj dvigalom ni preveč zaupal. V laboratorij se je vsak dan odpeljal s konjsko vprego, in sicer tako, da je sedel z nogami vstran, sicer tako, da je bil če bi se zgodila nesreča vsak trenutek pripravljen odskočiti. Med hojo pa je imel navado šteti korake.

Tesla je bolestno oboževal golobe in jih velikokrat tudi hranil v parku. Nekoč, ko je neka bela golobica hudo zbolela, več dni njenega okrevanja ni prišel iz sobe. Dvema časnikarjema je pripovedoval, kako močno sta bila z golobico povezana. Dovolj je bilo, da je samo pomislil nanjo in že je priletela. »Da, ljubil sem to golobico, kakor ljubi moški žensko, ona pa je ljubila mene.«

Da je bil Teslov osebnostni razvoj kljub obsesijam na visoki ravni, ni treba posebej poudarjati. Sovraštva ni poznal, to je med drugim tudi nakazal v odgovoru na vprašanje, zakaj se ne želi postaviti na nobeno stran v srbsko-hrvaški vojni v času med 1941-1945. »Enako ljubim svoj srbski narod kot svojo hrvaško domovino.« Zatrjeval je, da nikoli ne bi položil roke na človeka, razen morda pred naperjenim revolverjem. Lahko pa mu očitamo njegovo mnenje o ženskah, saj je trdil, da ženske nikakor ne bi smele zavzemati mesta v poslih in industriji. Menil je, da je hotenje žensk, da bi zasenčile moškega, znamenje propadanja civilizacije.

Neverjetna Teslova vitalnost
Tesla je trdil, da bo živel 140 let in se je skrbno pripravljal na prihodnost, toda prometna nesreča, ki ga je zadela leta 1939, je pustila hude telesne poškodbe za človeka njegovih let in te so mu drastično skrajšale življenje. Spoznal je skrivnost dolgega življenja in zelo pazil na prehrano. Mnogi biologi in fiziologi so ga kot osemdeset letnika spraševali, kako živi, da je še vedno videti kot mladenič. Zmeraj je izčrpno odgovoril: »Na človeško telo gledam kot na stroj... in ne dopustim, da bi v njem nastala kaka motnja... zato skrbim za uravnavanje delovanja svojega stroja po znanstvenih načelih in zakonih planeta, na katerem živimo... meso jem samo dva do trikrat na leto. Na mišljenje zelo ugodno vpliva hoja... poleg tega se vsak dan kopam in telovadim v kopalnici. Spim samo dve uri na dan, toda, ko spim, spim trdno, umetniško, ker spanje je umetnost, tako kot globoko dihanje, ki se ga je treba naučiti... Mislim, da spolno življenje ovira umsko delo...«.

Odkritja
Tesla imajo mnogi za največjega izumitelja vseh časov, in sicer za to, ker je v resnici izumil veliko več, kot si mislimo. Dela tega velikana znanosti so si namreč prepogosto prisvajali drugi bodisi zato ker se mu kakega izuma ni zdelo smiselno patentirati, saj je bil ta le eden od manjkajočih delov, ki ga je potreboval za določanje celotnega projekta, bodisi ker večino svojih briljantnih in skoraj znanstveno-fantastičnih zamisli in načrtov zaradi pomanjkanja denarja ni nikoli dokončal.

Naj naštejemo samo nekaj pomembnih navadnih odkritij, katerih neposredni ali posredni najpomembnejši stvarnik je bil, ter nato preidemo k tistim nenavadnim, zaradi katerih so ga nekateri imenovali tudi izumitelj za tretje tisočletje. Odkril je izmenični tok. Izumil radio, vendar se mu je zadeva zdela tako samoumevna in normalna, da izuma ni patentiral. To je v svojem imenu storil Marconi, njegov asistent. Rentgenske žarke je odkril že leto pred W. K. Rontgenom, neonsko svetlobo pa uporabljal kar štirideset let pred njenim industrijskim odkritjem. Veliko naprav, ki jih uporabljamo danes, temelji na njegovih raziskovanjih in patentih: mikrovalovna pečica, radar, sistem daljinskega upravljanja, transformatorji, brezžični prenos energije, superprevodnost, elektroterapija, detektor laži, hladilnik, svetlobni učinki, aparat za pridobivanje ozona, laser, avtomatsko upravljanje sistemov, roboti, navigacijski sistem, poceni atomske ročne ure, neprebojni energijski zid idr. Zadnji patent je dobil za letalo, ki je bilo mišljeno tudi kot helikopter. Na njegovih delih pa še vedno temelji veliko sodobnega znanstvenega raziskovanja in kar nekaj zamisli, ki so jih v tistem času imeli za nemogoče, danes uporabljajo ali pa jih še razvijajo. Zanimivo je, da so bili raziskovalci sodobne računalniške opreme v drugi polovici 20. stoletja, ko so želeli priglasiti patente s tega področja, večkrat presenečeni ob ugotovitvi, da je Tesla veliko izumov že priglasil.

Lahko bi prepolovil planet

Proti koncu 19. stoletja se je veliko ukvarjal z mehanskimi vibracijami in tako je nekega dne leta 1898 v svoji hotelski sobi preskušal elektromehanski oscilator. Povezal ga je z železnim stebrom pred oknom svoje sobe, ga vklopil, sedel in začel zapisovati, kar je opazil. Medtem ko je Tesla zapisoval svoje opombe, ni vedel, da se vibracije po stebru, vkopanem v peščena tla, širijo v vse smeri po vsem Manhattnu. Ljudje so brezglavo bežali na ulice, ko so se začela tresti okna in majati zgradbe. Na policijski postaji, kjer je bil Tesla že označen kot sumljiva oseba, so takoj ugotovili, da je potres zajel samo ta del mesta in nemudoma sta se k njemu odpravila dva policista. Tudi Tesla je medtem opazil, da nekaj ni prav in s kladivom razbil oscilator. Za policistoma so prišli tudi časnikarji in tem je dejal, da bi lahko v trenutku zrušil brooklynski most, kadar koli bi to želeli. Tesla je trdil, da bi lahko z oscilatorjem prepolovil Zemljo. »Vibracije Zemlje se ponavljajo v časovnih presledkih ene ure in devetinštirideset minut. To po meni: če ta trenutek udarim v Zemljo, bo val kontrakcije potoval skoznjo in se vrnil čez eno uro in devetinštirideset minut kot eksplozija. V resnici Zemlja, tako kot vse drugo, nenehno vibrira... Predstavljajmo si, da v trenutku, ko se začne kontrakcija, izzovem eksplozijo tone dinamita. To bi kontrakcijo pospešilo, hkrati pa bi se vrnil pospešeni val eksplozije. Tedaj bi aktiviral še eno tono dinamita in tako spet povečal val kontrakcije. Lahko si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi se to nenehno ponavljalo. Zemlja bi se razpočila na dvoje.« Dejal je, da bi za prepolovitev potreboval nekaj mesecev, morda leto ali dve, že samo po nekaj tednih pa bi se gore in hribi premikali kakih deset metrov gor in dol, reke bi se razlivale iz strug in zgradbe bi se rušile. Da bi ljudi pomiril pred vsesplošno paniko, je takoj še natančno razložil, da dovršene mehanske resonance Zemlje ni mogoče ugotoviti.

Leta 1933 je Tesla povedal: »Nameravam fotografirati misli. Leta 1893 sem se med raziskavami prepričal, da lahko neka podoba, izoblikovana v mislih, refleksno oblikuje tudi podobo na mrežnici to pa bi bilo mogoče razbrati z ustrezno napravo. Tako sem razvil tudi zamisel o televiziji. Umetna mrežnica bi sprejela sliko videnega objekta, optični živec in druga mrežnica pa bi sliko reproducirala. Obe mrežnici bi bili podobni šahovnicama, optični živec pa bi bil ozemljen.« Več podatkov ni izdal.

Neprebojni energetski zid in žarki smrti
Tesla je večkrat govoril o stroju, ki bi lahko v vojni ustvaril neprebojni energijski zid okoli vse države, ki ga ne bi moglo prav nič prebiti. V tridesetih letih je objavil odkritje strašnega orožja žarkov smrti in t. i. Teslov ščit. Ko je postal nemški napad na Jugoslavijo neogiben, je Tesla svojemu mlajšem sorodniku Savi Kosanoviću v telegramu med drugim zapisal: »Potrebnih bo devet central: štiri v Srbiji, dve na Hrvaškem in dve v Sloveniji. Vsaka bi morala imeti 200kW, da bi se domovina zavarovala pred vsakršnim napadom.« Tesla je umrl, preden je izdal skrivnost teh velikih iznajdb. Domnevajo, da je napisal mnogo več o teh in podobnih iznajdbah, kot so sprva mislili in da vsi njegovi zapiski niso prispeli v muzej v Beograd. Menijo, da sta tedanji največji sili nekatere zamisli pripeljali do konca, z mnogimi pa se še ukvarjata. Spomnimo se samo prizadevanja ZDA o postavitvi zračnega ščita. Charles Hausler, ki je skrbel za Teslove golobe, je nekoč dejal: »Ob neki priložnosti mi je pokazal veliko škatlo, ki je stala v sobi, in rekel, naj bom zelo pazljiv in ne prijemam ničesar, ker je notri nekaj, kar lahko uniči letalo v zraku…«

Na robu znanosti
V Teslovi zapuščini najdemo čudovite stvari, o katerih še ne vemo, ali sodijo v svet znanosti ali v svet fantastike. Ena takšnih so tudi Teslovi skalarni valovi, o katerih je pisal že leta 1899 in za katere danes mnogi trdijo, da so logično pojasnilo za telepatijo, telekinezo, reinkarnacijo idr. Ker skalarni valovi vplivajo na čas, lahko potemtakem vplivajo na vse, kar obstaja v času, tudi na človeški razum in različne ravni podzavestnega. Z uporabo tehnike »zgoščevanja časa« bi tako lahko povzročili antigravitacijo, materializacijo in dematerializacijo, transmutacijo in skoraj neverjetne stvari v medicini. Mogoče bi bilo ustvariti komuniciranje z večjo hitrostjo od svetlobe, gledanje stvari skozi zidove, celo skozi zemeljsko skorjo in oceane. Človek naj bi imel z dvema polovicama možganov med uhljema kot antenama, neko vrsto Teslovega aparata za oddajanje in sprejemanje valov. Ta mehanizem naj bi omogočal čudesa, kot so psihokineza, levitacija, duševne ozdravitve, telepatija, prekognicija, retrokognicija, videnje na daljavo in podobno. Morda je tudi v tem vzrok, da človek občuti čudne vibracije v bližini Hieronimusove naprave, ki oddaja skalarne valove, razni detektorji pa ne zaznava jo ničesar.

Tesla ni nikoli podvomil o obstoju nezemeljske inteligence. Pred več kot sto leti je trdil, da je prejel neka »inteligentna« radijska sporočila nezemeljskega izvora in vedno je ponavljal, da nezemljani statistično že obstajajo. Davnega leta 1893 je celo naredil načrt vesoljskega plovila na električni pogon.

Philadelphijski poskus je zagotovo eden izmed najodmevnejših in najskrivnostnejših poskusov v zgodovini, četudi se vlada ZDA še tako trudi, da bi ga prikrila. Cilj poskusa je bil doseči, da bi ladja postala za sovražnikov radar nevidna. Vendar se govori, da je bil poglavitni cilj, da bi ladja postala tudi optično nevidna. Projekt je bil menda Teslova zamisel, vendar je znanstvenik zadnji trenutek poskus odsvetoval. Pri njem ni hotel sodelovati, saj se je zavedal, da še ni dovolj zrel za izpeljavo. Poskus pa so kmalu po njegovi smrti vseeno opravili. Menijo, da je šlo za ustvarjanje izredno močnega magnetnega prostora okoli ladje, ki naj bi povzročilo lomljenje upogib svetlobe ali radarskih valov okoli nje. Zgodilo pa se je še nekaj drugega: ladja s posadko je namreč fizično za kratek čas res izginila in se nato zopet pojavila. Priče pravijo, da je poskus potekal brez težav, dokler niso po približno petnajstih minutah generatorjev izklopili in se je ladja zopet materializirala. Takoj ko so ladjo lahko zopet opazili, so vedeli da je nekaj narobe. Posadka je bila povsem zmedena. Pozneje so opravili še en poskus, med katerim so bili priče dematerializaciji in teleportaciji. Posledice so bile še bolj grozotne. Večina članov posadke je občutila hudo slabost, nekateri so za vedno izginili. Najslabše jo je odneslo pet članov, ki so bili v nekaterih delih telesa zliti s kovinsko konstrukcijo ladje. Možje, ki so preživeli, niso bili nikoli več taki kot prej.

Slutnja smrti
Tesla je veliko časa posvetil reševanju uganke smrti. Ko je bila njegova mati na smrtni postelji, je daleč od nje, izčrpan od žalosti, taval po ulicah in razmišljal, da mu bo mati, če bo umrla v tem času, ko je on tako daleč od njene postelje, zagotovo dala kakšno znamenje. Sklepal je, da so možnosti za to idealne, saj je bila njegova mati genialna ženska, njena posebna odlika pa je bila močna intuicija. Vso noč je napeto pričakoval, vendar se ni zgodilo nič. Ko pa je zaspal, je v sanjah videl oblak, ki je nosil čudovito lepe angelske podobe; eden od angelov ga je gledal z ljubeznijo in polagoma dobival obrise njegove matere. Pojav je počasi lebdel skozi sobo in nato izginil. Tesla je dogajanje opisal takole: »Tisti trenutek sem bil tako trdno prepričan, da je moja mati pravkar umrla, da tega ni mogoče povedati z besedami. In bilo je res tako... Zgodilo se je že davno in nikoli nisem imel nobenega razloga, da bi svoje mnenje o psihičnih in duhovnih pojavih, ki so brez kakršne koli podlage spremenil. Vera vanje je naravna posledica umske ravni... Vsi moramo imeti neki ideal, ki uravnava naše vedenje in nas zadovoljuje, vendar ne materialen, ne glede na to, ali je vera, umetnost, znanost ali kar koli drugega; pomembno je le, da deluje kot nematerialna moč.«

Tesla je umrl januarja leta 1943 in tudi njegova smrt je ovita v tančico skrivnosti. Tisti čas so obdajali Teslo čudni ljudje, nenavaden pa je tudi podatek, ki pravi, da naj bi bili znanstvenika našli v sedečem položaju na njegovi postelji.

Aleksej Metelko,
Aura, št. 179, avgust 2004

povezava za TESLA METAMORFOZO ZDRAVJA:
http://zakonprivlanosti.blogspot.com/2014/07/tesla-metamorfoza-zdravja.html