Krči, ki jih povzroča stres
Vedno obstaja vzrok za psihosomatske bolezni.
Ivica Flis, dr. med., spec. fiziatrije
V evropski populaciji ima 75 odstotkov prebivalcev vsaj enega izmed simptomov psihosomatskega izvora. Med njimi so zelo pogosti psihogeni krči mišic, ki najpogosteje (v 90 odstotkih) prizadenejo ženske. Vedno obstaja vzrok za psihosomatske bolezni - spremembe v zasebnem ali profesionalnem življenju, selitev, razveza in razdor v družinskem življenju, sprememba delovnega mesta... Emocionalni stres, preobremenitev ali kaj drugega so prav tako lahko vzrok psihogenih bolezni - krčev mišic.
Obstaja rizična skupina pri tem obolenju: v 90 odstotkih so prizadete ženske. Razlaga, ki jo ponujajo znanstveniki, je preprosta. Prag vzdržljivosti ženske populacije je nižji kot pri moških, obremenjenost ženske populacije pa je večinoma precej večja.
Te težave, se najhitreje izrazijo pri že sicer preobčutljivih. tesnobnih, preobremenjenih ljudeh, ki ob vse večjem pritisku ne najdejo več moči, da se stresu uprejo in se soočijo z njim. Vendar se ne predajo in hočejo vztrajati. Pri tem se izčrpajo, počutijo se vse slabše, znajdejo se v začaranem krogu. Psihosomatski vzrok lahko odkrijemo pri boleznih, kot sta na primer migrena in zaprtje - podobno lahko nastanejo tudi mišični krči. Te težave pestijo predvsem bolj občutljive in/ali preobremenjene ljudi.
Prepoznavanje znakov
V ambulante splošne medicine, fiziatrije, ortopedije in druge pogosto prihajajo bolniki, ki tožijo o bolečinah in velikokrat tudi o krčih v mišičevju. Kadar želimo ugotoviti, ali gre za psihosomatske krče, imamo zdravniki dve možnosti: klinične preiskave in Chvostekov test.
Pri testu uporabljamo refleksno kladivce (kladivce za testiranje refleksov), s katerim potrkavamo po obrazu. Pri psihogenih krčih s tem izzovemo krče zgornje ustnice. Najpogosteje lahko z dobro anamnezo (izpraševanjem in pogovorom) ter kliničnim pregledom prepoznamo vse znake. Prepoznavanje je nadvse pomembno in seveda potrebno, če se želimo pravilno odločiti in svetovati primerno zdravljenje - ne zdravimo namreč enako osebe, ki občuti zbadanje, in bolnika, ki si ne upa iz hiše zaradi strahu pred ponovitvijo bolezni.
Velikokrat se zdravnik odloči za podporno terapijo s kalcijem in magnezijem, vendar sta ta dva lahko samo del terapije, saj pomanjkanje teh elementov ni osnovno.
Od preiskav opravimo tudi elektromielografijo (EMG) in/ali elektroencefalogram (EEG), vendar nista nujno potrebna in tudi ni zagotovila, da bosta nakazala bolezenske znake.
Prve motnje
Ob zdravnikovi pomoči bi bolnik moral čimprej spoznati, kaj so pravi vzroki težav. Največkrat so povezani z družino ali njegovo okolico. V začetku velikokrat pomagajo že pogovori z zdravnikom ali terapevtom.
Pogosto je krčenje mišic posledica nakopičenega stresa. Najprej izbruhnejo blažji znaki: drhtenje, mrazenje, cmok v grlu (tiščanje in zatezanje okoli vratu), mravljinci ali zbadanje v rokah ali nogah brez znakov za bolezni hrbtenice.
Vsak od nas lahko pri sebi v določenem obdobju opazi take znake. Dokler so ti simptomi blagi in se pojavljajo posamično, ni razlogov za skrb - brez zdravnika in zdravil se običajno vse normalizira.
Niz različno intenzivnih simptomov se pojavlja pred krči kadar ti izvirajo iz psihe. Najpomembnejši so:
glava: utrujenost, nespečnost, glavobol, vrtoglavica, razdražljivost, strah (npr. pred množico ali samoto);
oči: slabljenje vida; dihala: cmok v grlu, občutek dušenja in zatezanja;
srce: pospešeno bitje srca, zbadanje v predelu srca - predvsem pri vdihu, občutek oteženega dihanja;
prebava: driska, zaprtje izmenoma oboje, bolečine v spodnjem delu trebuha, krči v prebavilih;
želodec: napetost, bolečine;
kosti: bolečine v vratu in napetost v vratno-ramenskih prehodih, bolečine vzdolž celotne hrbtenice;
sklepi: srbečica ali celo izpuščaji, luščenja kože nad njimi, krčenje mišic nad sklepi, drhtenje, okorelost;
koža: srbečica, izpuščaji, ekcemi, luskavica;
spolni organi: bolečine v spodnjem delu trebuha, boleče mesečne periode, srbečica spolovila, izcedek.
Kadar so motnje hujše in številnejše, je smiselno poiskati pomoč zdravnika. Ob hujši bolezni bolnik toži nad prebavnimi motnjami, vrtoglavico, nekontroliranim bitjem srca, pritiskom v prsih in vratu, glavoboli. V akutni fazi sledita kriza in tesnobnost. Ob tem se pojavijo hladno znojenje, hitro bitje srca (tahikardija) in občutek splošne slabosti. Včasih te simptome spremljata drhtenje in napetost mišic. Tesnoba postaja vse hujša.
Take bolnike je treba zdraviti, saj drugače simptomi postajajo hujši in se pojavljajo vse pogosteje. V skrajnih primerih se tesnoba spremeni v fobijo ali celo v katero izmed hudih organskih bolezni. Na primer: kriza lahko nastopi v avtobusu, zato so bo prizadeti nato izogibal vsakemu prevoznemu sredstvu. Podobne izkušnje so mogoče še kje, zato lahko izogibanje takim situacijam postane pravilo. Nastopi nevarnost, da se prizadeta oseba umakne vase, se izogiba družbi in prijateljem, noče več iz stanovanja.
Znaki, ki jih ne smemo spregledati
boleče krčenje ledvenih mišic,
cmok v grlu,
drhtenje in trepetanje vek,
glavobol in vrtoglavica,
bolečine pri vdihu in oteženo dihanje,
hitro bitje srca,
mravljinci v rokah,
napet trebuh, močni vetrovi, zaprtje ali driska,
krči in otrplost malih sklopov.
Vsakega izmed nas lahko prizadene psihosomatski sindrom - preobremenjenost, preutrujenost, nespečnost in vsestranska izčrpanost vodijo v preobčutljivost. Ta pa je poglavitni razlog za to bolezen. Na to najbolj opozarjajo glavobol, krčenje mišic in občutek tesnobe.
Ni namreč tipične skupine ljudi, ki oboleva, obstaja pa vzrok, ki se pojavlja pri vseh - stres.
Tudi otroci, stari šele pet let. lahko zbolijo zaradi tega. Znaki so podobni kot pri odraslih: prebavne motnje, slabost, bruhanje, v kratkem času zaporedno ponavljanje obolenj dihalnega sistema, padec odpornosti (vnetja, herpes...). Pogosto ti otroci slabo in premalo spijo. Vse to se odraža pri učenju, obnašanju - agresija, odnos in naravnanost proti staršem ali učiteljem. Pogosto so to otroci, katerih starši imajo psihosomatske krče.
Seveda moramo to tesnobo razlikovati od drugih bolezni, predvsem ne smemo zanemariti tistih znakov, ki napovedujejo huda obolenja srca, dihal, prebavil ali celo glave. Tudi žalost, ki sledi emocionalnemu šoku, izgubi bližnjega ali selitvi, se lahko izrazi s tesnobo, a to ni bolezen. Pri psihosomatskem sindromu se pojavi več znakov skupaj: krči mišic in drugi simptomi, povezani s prebavo, mišicami, dihanjem. Pravi psihosomatski sindrom lahko vodi tudi v depresijo, saj bolnik pogosto noče govoriti o dejanskih vzrokih. Kadar to traja dalj časa in se poglablja, lahko sledi depresija - takrat je treba zdraviti tudi to. Nemalokrat si prizadeti skušajo pomagati kar sami, predvsem z zdravili za pomiritev. Sedativi so sicer potrebni, a terapijo mora voditi zdravnik, ki se zaveda, da celostno zdravljenje ne temelji na zdravilih. Vse prepogosto se to namreč sprevrže v navado in odvisnost zato je pomembno, da jih bolnik ne izbira sam.
Pri dalj časa trajajoči dejanski motnji, ki jo spremljajo fobije pred zaprtim prostorom (klavstrofobija), pred odprtim prostorom (agorafobija), pred izhodom iz hiše, pred prijatelji, pred odhodom na delo in depresija, je ta dejansko potrebna zdravniškega nadzora in zdravljenja. Danes je na voljo veliko tehnik in tudi zdravil, vendar mora bolnik pri zdravljenju sodelovati in spoznati prave vzroke bolezni. Zdravljenje je odvisno od stopnje bolezni in vključuje različne načine (v prvi fazi predvsem psihoterapija, ob tem različne tehnike sproščanja, postopki fizikalne medicine, akupunktura, vključevanje v športne aktivnosti, od zdravil pa predvsem na zeliščni osnovi). Težje oblike zahtevajo nadzor zdravnika - psihiatra ali celo zdravljenje v bolnišnici.
Ko se pojavi kriza
Ne smete se prepustiti tesnobi. Poskušajte se prepričati, da je kriza prehodna, da vam ne preti nikakršna nevarnost. Zaprite oči in se poskusite umiriti. Dihajte počasi in v sebi ali naglas ponavljajte svoje ime. Ne razmišljajte o ničemer drugem, strmo ponavljajte svoje ime in se umirite. To naj traja vsaj 15 minut. Nato si najdite opravilo, ki vas bo zaposlilo za uro ali dve. Če še občutite cmok v grlu, dihajte v sklenjene dlani ali v plastično vrečko (do pet minut). Kadar kriza kljub vsemu ne mine, lahko zaužijete sredstvo za umirjanje in sproščanje mišic (najbolje iz zeliščne lekarne). A pri zdravilih bodite pazljivi: zaužijte le majhne odmerke in samo ob hudi krizi - dolgotrajno uživanje zdravil je povsem kontraproduktivno.
Najbolje je, če krizi sledi trenutek resnice: priznajte si, da ste v stiski, zato si morate pomagati. Predvsem sami! Najdite čas za vsakdanje sproščanje, vadite dihanje in sproščajte mišice. Poskušajte se pogovoriti in odstranite vzroke, kadar je to le mogoče. Najdite si čas za vsakodnevni sprehod, tek ali kolesarjenje, za redno vsakotedensko savnanje, izlet v hribe in planine, na sneg - vse to je najbolje početi v družbi, ki jo imate radi. Vsekakor je pametneje in koristneje izbrati katerokoli športno aktivnost kot pa se zapreti in osamiti v (temnem) prostoru. Ob tem je priporočljivo, da si omislite še redne masaže, plavanje, skupinske meditacije in sproščanje, avtogeni trening ali trening obvladovanja samega sebe. Vsaka izmed teh aktivnosti vam bo zagotovo vzela manj časa kot najblažja oblika opisane bolezni - predvsem pa se boste počutili veliko bolje, tudi videti boste veliko bolj zadovoljni in samozavestni.
Vitaminsko-mineralni »koktajl«
Majhne količine magnezija in kalcija lahko olajšajo samo začetne težave. Omogočajo sproščanje mišic in zmanjšajo živčno mišično preobčutljivost. Organizem potrebuje dnevno 800-1200 mg kalcija in 300 mg magnezija. Dodatne količine obeh mineralov je treba jemati previdno, nikoli istočasno, saj eden ovira delovanje drugega.
Vitamin D, ki pospešuje absorpcijo kalcija v organizmu, je pogosto predpisan sočasno. Prve uspehe takega zdravljenja lahko opazimo šele po treh mesecih.
Strokovna akupunktura prav tako daje dobre rezultate. Z delovanjem na določene točke lahko dosežemo sprostitev mišic in živcev, krči oslabijo ali povsem minejo.
Potrebne so dve do tri seanse na teden, in to nekaj mesecev.
Dihalne vaje in sproščanje
Ljudje, ki imajo krče, pogosto ne znajo pravilno dihati. Ob pravilnem vdihu morajo sodelovati trebušne mišice. Dobro je nadzorovati dihanje, znati sproščati mišice in umiriti srčni ritem. Teh tehnik se lahko naučite pri fizioterapevtu, v tečajih joge, meditacije ali pri športu. Ko to osvojite, morate vsakodnevno vaditi vsaj 20 minut. Ob napadu vam lahko zelo pomaga!
Krči izvirajo iz psihičnih težav in stanj, ki izzovejo tesnobo, zato je nujno najti čas in sogovornika, da o tem spregovorite. Ni takoj potrebna psihoterapija. To pripomore k odkrivanju vzrokov, ki so povzročili (pred)bolezensko stanje. Najlepše je, če to lahko storite s prijateljem ali znancem. Kadar so krči pogosti, hudi in se pojavljajo kot posledica globljih psihičnih težav, je nujno zahtevnejše zdravljenje.
Obstaja rizična skupina pri tem obolenju: v 90 odstotkih so prizadete ženske. Razlaga, ki jo ponujajo znanstveniki, je preprosta. Prag vzdržljivosti ženske populacije je nižji kot pri moških, obremenjenost ženske populacije pa je večinoma precej večja.
Te težave, se najhitreje izrazijo pri že sicer preobčutljivih. tesnobnih, preobremenjenih ljudeh, ki ob vse večjem pritisku ne najdejo več moči, da se stresu uprejo in se soočijo z njim. Vendar se ne predajo in hočejo vztrajati. Pri tem se izčrpajo, počutijo se vse slabše, znajdejo se v začaranem krogu. Psihosomatski vzrok lahko odkrijemo pri boleznih, kot sta na primer migrena in zaprtje - podobno lahko nastanejo tudi mišični krči. Te težave pestijo predvsem bolj občutljive in/ali preobremenjene ljudi.
Prepoznavanje znakov
V ambulante splošne medicine, fiziatrije, ortopedije in druge pogosto prihajajo bolniki, ki tožijo o bolečinah in velikokrat tudi o krčih v mišičevju. Kadar želimo ugotoviti, ali gre za psihosomatske krče, imamo zdravniki dve možnosti: klinične preiskave in Chvostekov test.
Pri testu uporabljamo refleksno kladivce (kladivce za testiranje refleksov), s katerim potrkavamo po obrazu. Pri psihogenih krčih s tem izzovemo krče zgornje ustnice. Najpogosteje lahko z dobro anamnezo (izpraševanjem in pogovorom) ter kliničnim pregledom prepoznamo vse znake. Prepoznavanje je nadvse pomembno in seveda potrebno, če se želimo pravilno odločiti in svetovati primerno zdravljenje - ne zdravimo namreč enako osebe, ki občuti zbadanje, in bolnika, ki si ne upa iz hiše zaradi strahu pred ponovitvijo bolezni.
Velikokrat se zdravnik odloči za podporno terapijo s kalcijem in magnezijem, vendar sta ta dva lahko samo del terapije, saj pomanjkanje teh elementov ni osnovno.
Od preiskav opravimo tudi elektromielografijo (EMG) in/ali elektroencefalogram (EEG), vendar nista nujno potrebna in tudi ni zagotovila, da bosta nakazala bolezenske znake.
Prve motnje
Ob zdravnikovi pomoči bi bolnik moral čimprej spoznati, kaj so pravi vzroki težav. Največkrat so povezani z družino ali njegovo okolico. V začetku velikokrat pomagajo že pogovori z zdravnikom ali terapevtom.
Pogosto je krčenje mišic posledica nakopičenega stresa. Najprej izbruhnejo blažji znaki: drhtenje, mrazenje, cmok v grlu (tiščanje in zatezanje okoli vratu), mravljinci ali zbadanje v rokah ali nogah brez znakov za bolezni hrbtenice.
Vsak od nas lahko pri sebi v določenem obdobju opazi take znake. Dokler so ti simptomi blagi in se pojavljajo posamično, ni razlogov za skrb - brez zdravnika in zdravil se običajno vse normalizira.
Niz različno intenzivnih simptomov se pojavlja pred krči kadar ti izvirajo iz psihe. Najpomembnejši so:
glava: utrujenost, nespečnost, glavobol, vrtoglavica, razdražljivost, strah (npr. pred množico ali samoto);
oči: slabljenje vida; dihala: cmok v grlu, občutek dušenja in zatezanja;
srce: pospešeno bitje srca, zbadanje v predelu srca - predvsem pri vdihu, občutek oteženega dihanja;
prebava: driska, zaprtje izmenoma oboje, bolečine v spodnjem delu trebuha, krči v prebavilih;
želodec: napetost, bolečine;
kosti: bolečine v vratu in napetost v vratno-ramenskih prehodih, bolečine vzdolž celotne hrbtenice;
sklepi: srbečica ali celo izpuščaji, luščenja kože nad njimi, krčenje mišic nad sklepi, drhtenje, okorelost;
koža: srbečica, izpuščaji, ekcemi, luskavica;
spolni organi: bolečine v spodnjem delu trebuha, boleče mesečne periode, srbečica spolovila, izcedek.
Kadar so motnje hujše in številnejše, je smiselno poiskati pomoč zdravnika. Ob hujši bolezni bolnik toži nad prebavnimi motnjami, vrtoglavico, nekontroliranim bitjem srca, pritiskom v prsih in vratu, glavoboli. V akutni fazi sledita kriza in tesnobnost. Ob tem se pojavijo hladno znojenje, hitro bitje srca (tahikardija) in občutek splošne slabosti. Včasih te simptome spremljata drhtenje in napetost mišic. Tesnoba postaja vse hujša.
Take bolnike je treba zdraviti, saj drugače simptomi postajajo hujši in se pojavljajo vse pogosteje. V skrajnih primerih se tesnoba spremeni v fobijo ali celo v katero izmed hudih organskih bolezni. Na primer: kriza lahko nastopi v avtobusu, zato so bo prizadeti nato izogibal vsakemu prevoznemu sredstvu. Podobne izkušnje so mogoče še kje, zato lahko izogibanje takim situacijam postane pravilo. Nastopi nevarnost, da se prizadeta oseba umakne vase, se izogiba družbi in prijateljem, noče več iz stanovanja.
Znaki, ki jih ne smemo spregledati
boleče krčenje ledvenih mišic,
cmok v grlu,
drhtenje in trepetanje vek,
glavobol in vrtoglavica,
bolečine pri vdihu in oteženo dihanje,
hitro bitje srca,
mravljinci v rokah,
napet trebuh, močni vetrovi, zaprtje ali driska,
krči in otrplost malih sklopov.
Vsakega izmed nas lahko prizadene psihosomatski sindrom - preobremenjenost, preutrujenost, nespečnost in vsestranska izčrpanost vodijo v preobčutljivost. Ta pa je poglavitni razlog za to bolezen. Na to najbolj opozarjajo glavobol, krčenje mišic in občutek tesnobe.
Ni namreč tipične skupine ljudi, ki oboleva, obstaja pa vzrok, ki se pojavlja pri vseh - stres.
Tudi otroci, stari šele pet let. lahko zbolijo zaradi tega. Znaki so podobni kot pri odraslih: prebavne motnje, slabost, bruhanje, v kratkem času zaporedno ponavljanje obolenj dihalnega sistema, padec odpornosti (vnetja, herpes...). Pogosto ti otroci slabo in premalo spijo. Vse to se odraža pri učenju, obnašanju - agresija, odnos in naravnanost proti staršem ali učiteljem. Pogosto so to otroci, katerih starši imajo psihosomatske krče.
Seveda moramo to tesnobo razlikovati od drugih bolezni, predvsem ne smemo zanemariti tistih znakov, ki napovedujejo huda obolenja srca, dihal, prebavil ali celo glave. Tudi žalost, ki sledi emocionalnemu šoku, izgubi bližnjega ali selitvi, se lahko izrazi s tesnobo, a to ni bolezen. Pri psihosomatskem sindromu se pojavi več znakov skupaj: krči mišic in drugi simptomi, povezani s prebavo, mišicami, dihanjem. Pravi psihosomatski sindrom lahko vodi tudi v depresijo, saj bolnik pogosto noče govoriti o dejanskih vzrokih. Kadar to traja dalj časa in se poglablja, lahko sledi depresija - takrat je treba zdraviti tudi to. Nemalokrat si prizadeti skušajo pomagati kar sami, predvsem z zdravili za pomiritev. Sedativi so sicer potrebni, a terapijo mora voditi zdravnik, ki se zaveda, da celostno zdravljenje ne temelji na zdravilih. Vse prepogosto se to namreč sprevrže v navado in odvisnost zato je pomembno, da jih bolnik ne izbira sam.
Pri dalj časa trajajoči dejanski motnji, ki jo spremljajo fobije pred zaprtim prostorom (klavstrofobija), pred odprtim prostorom (agorafobija), pred izhodom iz hiše, pred prijatelji, pred odhodom na delo in depresija, je ta dejansko potrebna zdravniškega nadzora in zdravljenja. Danes je na voljo veliko tehnik in tudi zdravil, vendar mora bolnik pri zdravljenju sodelovati in spoznati prave vzroke bolezni. Zdravljenje je odvisno od stopnje bolezni in vključuje različne načine (v prvi fazi predvsem psihoterapija, ob tem različne tehnike sproščanja, postopki fizikalne medicine, akupunktura, vključevanje v športne aktivnosti, od zdravil pa predvsem na zeliščni osnovi). Težje oblike zahtevajo nadzor zdravnika - psihiatra ali celo zdravljenje v bolnišnici.
Ko se pojavi kriza
Ne smete se prepustiti tesnobi. Poskušajte se prepričati, da je kriza prehodna, da vam ne preti nikakršna nevarnost. Zaprite oči in se poskusite umiriti. Dihajte počasi in v sebi ali naglas ponavljajte svoje ime. Ne razmišljajte o ničemer drugem, strmo ponavljajte svoje ime in se umirite. To naj traja vsaj 15 minut. Nato si najdite opravilo, ki vas bo zaposlilo za uro ali dve. Če še občutite cmok v grlu, dihajte v sklenjene dlani ali v plastično vrečko (do pet minut). Kadar kriza kljub vsemu ne mine, lahko zaužijete sredstvo za umirjanje in sproščanje mišic (najbolje iz zeliščne lekarne). A pri zdravilih bodite pazljivi: zaužijte le majhne odmerke in samo ob hudi krizi - dolgotrajno uživanje zdravil je povsem kontraproduktivno.
Najbolje je, če krizi sledi trenutek resnice: priznajte si, da ste v stiski, zato si morate pomagati. Predvsem sami! Najdite čas za vsakdanje sproščanje, vadite dihanje in sproščajte mišice. Poskušajte se pogovoriti in odstranite vzroke, kadar je to le mogoče. Najdite si čas za vsakodnevni sprehod, tek ali kolesarjenje, za redno vsakotedensko savnanje, izlet v hribe in planine, na sneg - vse to je najbolje početi v družbi, ki jo imate radi. Vsekakor je pametneje in koristneje izbrati katerokoli športno aktivnost kot pa se zapreti in osamiti v (temnem) prostoru. Ob tem je priporočljivo, da si omislite še redne masaže, plavanje, skupinske meditacije in sproščanje, avtogeni trening ali trening obvladovanja samega sebe. Vsaka izmed teh aktivnosti vam bo zagotovo vzela manj časa kot najblažja oblika opisane bolezni - predvsem pa se boste počutili veliko bolje, tudi videti boste veliko bolj zadovoljni in samozavestni.
Vitaminsko-mineralni »koktajl«
Majhne količine magnezija in kalcija lahko olajšajo samo začetne težave. Omogočajo sproščanje mišic in zmanjšajo živčno mišično preobčutljivost. Organizem potrebuje dnevno 800-1200 mg kalcija in 300 mg magnezija. Dodatne količine obeh mineralov je treba jemati previdno, nikoli istočasno, saj eden ovira delovanje drugega.
Vitamin D, ki pospešuje absorpcijo kalcija v organizmu, je pogosto predpisan sočasno. Prve uspehe takega zdravljenja lahko opazimo šele po treh mesecih.
Strokovna akupunktura prav tako daje dobre rezultate. Z delovanjem na določene točke lahko dosežemo sprostitev mišic in živcev, krči oslabijo ali povsem minejo.
Potrebne so dve do tri seanse na teden, in to nekaj mesecev.
Dihalne vaje in sproščanje
Ljudje, ki imajo krče, pogosto ne znajo pravilno dihati. Ob pravilnem vdihu morajo sodelovati trebušne mišice. Dobro je nadzorovati dihanje, znati sproščati mišice in umiriti srčni ritem. Teh tehnik se lahko naučite pri fizioterapevtu, v tečajih joge, meditacije ali pri športu. Ko to osvojite, morate vsakodnevno vaditi vsaj 20 minut. Ob napadu vam lahko zelo pomaga!
Krči izvirajo iz psihičnih težav in stanj, ki izzovejo tesnobo, zato je nujno najti čas in sogovornika, da o tem spregovorite. Ni takoj potrebna psihoterapija. To pripomore k odkrivanju vzrokov, ki so povzročili (pred)bolezensko stanje. Najlepše je, če to lahko storite s prijateljem ali znancem. Kadar so krči pogosti, hudi in se pojavljajo kot posledica globljih psihičnih težav, je nujno zahtevnejše zdravljenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar