Jurij Humar - življenje

Za Jurija Humarja sem slišala šele pred parimi leti. Sprašujem se, ali res toliko malo ljudi pozna življenje in delo tega našega velikega človeka. Hodimo po raznih romarskih  poteh po tujini poznamo vsa sveta mesta, doma pred svojim pragom jih preziramo ali si mislimo, da »naše ni tako dobro, kot je tuje«. Opazila sem tudi, da ljudje bolj zaupajo nekomu, ki pride iz tujine, čeprav imamo doma zelo kvalitetne »duhovne učitelje – ljudi –ki ti znajo pokazati pot, ki te popelje K SREČI-OSEBNI SVOBODI«.

Obiskala sem že nekajkrat njegov grob in marsikaj doživela, kar se mi še ni zgodilo, čeprav sem tudi jaz preromala (zaradi iskanja sebe) marsikateri kraj v tujini. Želim, da ljudje spoznajo ta odmakjen hribček, s cerkvico, kjer je delal Jurij Humar. Imela sem že nekaj malih skupinic, ki sem jih vodila na ta prečudovit kraj, ki je prepojen z duhom in magnetizmom Jurija Humarja.

  

Življenje Jurija Humarja

Humar  je bil rojen leta 1819 v Vodicah pri Mekinjah blizu Kamnika. Šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa v Karlovcu. Leta 1842 se je vrnil v Ljubljano,kjer je na liceju zaključil sedmi in osmi razred. Po maturi se je posvetil bogoslovju in bil leta 1847 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je od leta 1848 službov Adlešičih, od 1850 v Črmošnjicah in od 1853 v Sostrem pri Ljubljani. Leta 1858 je bil nastavljen kot župnijski upravitelj v Staro Oselico in 1862 kot župnik v Črmošnjice. 1876. je nastopil službo župnika na Primskovem pri Litiji, kjer je deloval do svoje smrti leta 1890. Jurij Humar je bil nedvomno zelo širok in razgledan človek. Ukvarjal se je s filozofijo, teologijo, filologijo, naravoslovjem in astronomijo. Poznal je vse slovanske jezike. Že kot mladenič je bil proslovansko usmerjen. V svoji knjižnici je imel Sveto pismo v vseh slovanskih jezikih. Svoje zaznamke je pisal v cirilici, prav tako celo kroniko primskovške župnije. V cirilici je začel pisati okoli leta 1870, saj Trdina leta 1871 poroča, da Humar “/.../ nekaterim prijateljem, ki ga nekoliko razumejo,dopisuje cirilski v svojem novem jeziku”. Govoril je nemščino, italijanščino,francoščino, angleščino, obvladal je latinščino, grščino in hebrejščino. Naučil se je tudi sanskrta, v katerem je pisal sorodnikom.

 Spisal je več del, nekatera so bila natisnjena, druga so ostala v rokopisu.Pripisujejo mu prvi slovar umetno tvorjenega jezika (danes najbolj znan je esperanto),ki ga je namenil misijonarjem. Leta 1870 je v Gradcu kot G. Holmar založil in izdal Der Universal–Dolmetsch oder eine Sprache für alle Nationen des Erdkreises,Ein pasigraphisches Werk mit 2000 Wurzelwörter sammt 200 Bildungsformen. V predgovoru je napovedal tudi izid v italijanskem in angleškem jeziku. Leta 1871je pri Leykamu prav tako v Gradcu izdal francosko verzijo. Trdina leta 1871poroča, da je Humar za svojo pasigrafijo potrošil petsto forintov. Leta 1873 je pošiljal svoje prispevke Majarjevemu Slavjanu v Celovec. V Humarjevi zapuščini je bil tudi rokopis slovenskega molitvenika.Kaže, da je bil Humar v življenju velik samohodec. Ni se družil z duhovniki,izjemo ga je predstavljal le župnik iz Šmartnega pri Litiji, s katerim sta bila dobra prijatelja.Navzven ni kazal svojega stanu. Kolar si je zunaj cerkve nadel le redkokdaj. Nosil je srajco iz domačega nebeljenega platna, široke hlače, surko in širokokrajni klobuk.

Ni se bril, brke in brado si je strigel s škarjami, da se zaradi magnetičnosti ne bi porezal. Zaradi brade se je moral celo zagovarjati pred cerkvenimi oblastmi. Če je verjeti Trdinovim zapiskom, so bili tudi njegovi pogledi na vero svojski:“Glede vere jako liberalen, sovraži vnanjost, hoče i on imeti boljo prestavo s.pisma in posebno očenaša, psuje na jezuite in razglaša njih pridige za pregnane (‘kdo ve, kako in kaj je pekel – oni ga pa popisujejo kakor bi bili, že kterikrat tamo’)...”

“Holm hotel je postavši pop prepričati se o resnici tega, kar je učil se v

teologii. Prebravši knjige in scripta, djal je da se naj pametneje izreke teh vampov

resnici morda komaj približujejo, ne dosega je pa nobena ne.”

Humarjevo osrednje življenjsko poslanstvo je bilo, kot kaže, pomagati ljudem v

raznih težavah. Na to kaže njegova zapuščina (posebno njegova pisma) kakor tudi

spomini nanj, ohranjeni v drugih virih. Na Humarja so se ljudje obračali v različnih

stiskah. Verjeli so, da lahko vpliva na izboljšanje odnosov med sprtimi zakonci in

sosedi in potolaži žalostne. Imel naj bi sposobnost vzpostavljanja stika z duhovi

umrlih, uvidov v življenje ljudi v oddaljenih krajih in iskanja ukradenih stvari. Pripisovali so mu posebno moč, s katero je lahko vplival na ljudi. Bil naj bi jasnoviden.Ljudje so mu nosili blagoslavljat številke za loto. Pomagal je pri zaščiti domov pred tatovi, svetoval, kako ravnati z duhovi umrlih, ki se vračajo, odganjal je kače. Kmetje so se na nanj obračali za pomoč pri zaščiti njiv pred točo in v primerih, ko so njive,vinogradi in sadovnjaki slabo obrodili ali so pridelek v vinogradih uničevali ptiči.Za pomoč so ga prosili tudi v primeru, ko so pridelek uničevali črvi in gosenice ali če so krti rili po polju. Vplival naj bi na večjo rodovitnost njiv. Blagoslavljat oziroma magnetizirat so mu prinašali semena, da bi bolje rodila. K Humarju so prihajali po Vzrokov za njegovo priljubljenost predvsem med preprostimi ljudmi je zagotovo več. Opisujejo ga kot dobrega, skromnega, delovnega, mirnega, prijaznega,odkritosrčnega, nesebičnega, sočutnega in gostoljubnega moža, ki je bil pripravljen vsakomur pomagati. Bil naj bi vesel in vedno poln zdravega humorja. Tudi Trdina,ki ga je osebno poznal, je imel o njem dobro mnenje:

“Mističnega in napol mitičnega župnika in magnetizerja Holmarja, ki ga nekateri ostro sodijo, sem pohvalil, ker ga poznam, da je jako pošten in blag človek in z dušo in telesom naš.”

Humar je bil med svojimi župljani priljubljen tudi zato, ker jim ni bilo treba

dajati denarja za cerkev. Vsa popravila cerkve je kril iz lastnih sredstev. Tudi za

svoje duhovniške storitve je imel nizke cene. Njegov predhodnik na Primskovem

je npr. za pokop zahteval 12 f., Humar pa le 5, in še to le od tistih, za katere je

vedel, da mu jih lahko dajo. Nedvomno pa je bil med ljudmi najbolj priljubljen

zaradi svojega zdravljenja. Kmetje so mu še posebno zaupali tudi zato, ker je bil

duhovnik. Razširjene so bile številne zgodbe o njegovem “čudežnem” delovanju.

Jurij Humar je nedvomno fenomen med slovenskimi zdravilci. Danes bi ga z

vidika alternativne medicine in parapsiholoških pojavov lahko označili kot

bioenergetika, radiestezista, jasnovidca, hipnotizerja, telepata … Njegovo

magnetiziranje bi danes verjetno poimenovali energiziranje. Nedvomno je doslej

najbolj znan na Slovenskem delujoči zdravilec, katerega sloves je za časa njegovega življenja segal tudi daleč izven slovenskih meja. Z vidika raziskovanja zdravilstva je eden redkih na Slovenskem delujočih zdravilcev, o katerem imamo natančnejše podatke o načinih zdravljenja (vsaj o vidnih) in o krajevnem ter socialnem izvoru zdravljencev. Zgodbe o njem so se ohranile med ljudmi vse do danes in preučevanje njihovih različic bi bilo nedvomno zelo zanimivo. Vsekakor bi bila dobrodošla tudi temeljitejša raziskava o vsem, kar se v zvezi s Humarjem dogaja danes, več kot sto let po njegovi smrti.

VIR: Nena Židov

»Ozdravljati in zdravila dati ni umetnina; bolezen spoznati, to je umetnost.« 
Kajti, »če zdravnik spozna bolezen, lahko da prava zdravila.« Mnogi so prihajali k njemu, preprosti ljudje, gosposki, intelektualci, ugledneži. Slovenci, Hrvati, tudi ljudje iz oddaljenih krajev, iz današnje Avstrije, Nemčije, Rusije in celo tedanji pretendent za španski prestol Don Carlos. Odpravljal je bolečine vseh vrst, ozdravljal mnoge težave, na primer grižo, težave s kožo, jalovost, celo slepoto, mrtvoudnost in božjast. Ozdravljal je tudi takšne, ki so jim zdravniki napovedali v kratkem neizbežno smrt. Namagnetizirane koščke papirja je dajal kmetom, da so povrnili zemlji rodovitnost, z njimi obvarovali posevke, se varovali pred kačami in podganami, jih uporabljali za zdravje živine in celo proti tatovom. Cerkev je namagnetiziral od znotraj, da so stene odsevale na ljudi zdravilno energijo in jih ozdravljale od pijanstva – delovalo je! 

Paranormalne moči 
Humar je bil odličen jasnovidec in telepat. V drobni knjižici »Čudodelnik s Primskovega« zvemo marsikaj o njegovih nenavadnih močeh in izkušnjah. Napovedoval je prihodnost; v kozarec je nalil čiste vode, jo pogledal s svojim ostrim pogledom, in ko je postala motna, velel tistemu, ki je hotel vedeti, kako bo z njim na primer na poti, gledati vanjo. V vodi so se pričeli razkrivati prizori, ki se mu bodo zgodili, kasneje pa so se videnja potrdila. 
Večkrat so ga ljudje tudi prosili, naj pove, kako je z njihovimi sorodniki v Ameriki, zakaj ne pišejo in podobno. Vedno so se njegovi odgovori potrdili, pa tudi pisma prišla, ko je napovedal. 
Prosili so ga tudi za pomoč pri loteriji. Ljudi s takšnimi prošnjami je odganjal, vendar so ti iz njegovega vedenja in besed razbirali odgovor – in dobili denar! 
Nekoč je prijatelju naročil, naj ga ta kaj vpraša (bila sta vsak v svojem kraju), medtem ko bo (Humar) spal. Drug dan je Humar natanko ponovil vprašanje. 
Zdravil je tudi v sanjah: se prikazoval ljudem, ki ga niso poznali, jim svetoval in pomagal. Med tem, ko spimo, je duša prosta, da hodi naokoli in pomaga, je komentiral takšne izkušnje. 
Zavistni zdravniki so ga hoteli spraviti pred sodišče, češ da je slepar in šarlatan, vendar je tako orožnike kot sodnike 'uročil', da jim ni nikoli uspelo. Dva orožnika je denimo s svojim močjo 'prikoval' na stol, da sta celo noč sedela pri mizi kot prikovana. Drugič spet pa druga dva nikakor nista našla poti na vrh hriba k Humarju; katerokoli pot sta ubrala, ju pripeljala nazaj v dolino. Ko pa je moral na sodišče, sta sodnika, ki naj bi vodila proces proti njemu, ostala doma – nista mogla vstati iz postelje. 

»Da bo človek zdrav, naj tole spolnjuje …« 
- Uživaj z mero, pa vendar izdatno zdrave jedi. 
- Glej, da se ne prehladiš. 
- Pazi, da se ne udariš. 
- Varuj se, da se strupa ne nalezeš. 
- Varuj svoje srce jeze, strahu in žalosti. 
- Bodi zmeren v vseh dejanjih. 

Tako je Humar strnil usmeritve za dobro zdravje. Vendar je bistveno polagal v človekovo notranjo naravnanost. Tudi iz lastne izkušnje, saj ga opisujejo kot vedrega človeka. »Kakor strah, jeza, žalost dela bolezen, da je človek precej nekoliko bolan, včasih pa še močno, tako tudi upanje in veselje bolezen ozdravi. Od Ljubljane do Dunaja se pretaka bliskovica, iz veselega srca pa zdravilna moč po telesu«, je zatrjeval. 

»Ljubezen gasi ogenj trpljenja.« 
Njegovi sodobniki ga opisujejo kot velikega človekoljuba, delavnega, skromnega, resnega, vendar dobrohotnega. S svojimi zdravilskimi močmi je želel predvsem čimbolj ljudem pomagati izkopati se iz bede in bolezni. Zdravil je brezplačno. Kar je od ozdravljencev prejemal daril, jih je dajal naprej, v dobre namene. Sam je, brez pomoči župljanov, vzdrževal cerkev, pa še podpiral misijonarje v Ameriki. Osebno pa je živel skromno v obleki in hrani. 
Svoje zdravilske moči je jemal kot nadarjenost, ki mu je dana, da dovrši svoje poslanstvo ter da bi bil greh jih ne uporabljati. »Ves svet gori v ognju trpljenja, ljubezen pa ga gasi. Naš namen naj bo: iz ljubezni ogenj trpljenja gasiti«, pravi v enem svojih pisem, kajti, »Ljubezen do Boga se razodeva v ljubezni do bližnjega.« 

Umetnost priprošenj 
V stiku z zdravilno energijo se srečam z vprašanjem, kaj je dobro prositi, za svojega hudo bolnega dragega sorodnika? 'Kar hoče globoko v svojem srcu. – Kar duša hoče zanj. – Da bo lažje nosil svoj križ. – Čudež.' Kaj bi prosili vi?
Igor Triller