Skalarni valovi - ozadje čudežev 1. del
V DZSjevi Mali splošni enciklopediji iz leta 1973, je beseda čudež opredeljena takole: »Čudež, nadnaraven dogodek, ki je v nasprotju z naravnim zakonom in zato nemogoč.« Čudežev torej potemtakem sploh ni, saj verjamem, da je prav vse, kar se (nam) dogaja mogoče pojasniti z naravnimi zakoni; tudi najbolj nenavadne stvari.
Za začetek pa si oglejmo nekaj primerov čudnih dogodkov, ki jih imajo nekateri za čudeže:
- Ludovik XIV (1638 – 1715), imenovan sončni kralj, je enkrat letno polagal roke na svoje obolele podanike. Približno 30% jih je ozdravelo.
- Jeseni 2010 je bil na zagrebški televiziji v oddaji »Na robu znanosti« gost dr. Pearl, oče zdravilske metode, znane pod imenom reconnection. Govoril je o primeru športnika, ki si je zlomil nogo, a se mu je potem, ko so ga zdravili z reconnectionom, poškodba v nekaj dneh povsem zacelila. Zanimivo je, da tudi tradicija Tihomorskega ljudstva Kahune govori o metodi, pri kateri je moč kost na mestu preloma spremeniti v ektoplazmo, nakar se v nekaj urah povsem zaceli.
- V razpoložljivi literaturi je opisanih okoli 1300 nepojasnjenih ozdravitev, V Lourdesu (Francija) je prišlo v zadnjih 150 letih do 65 ozdravitev, ki jih je cerkev priznala kot »čudežne«. Če gre recimo za raka, je ozdravitev priznana kot »čudežna«, če se tudi v obdobju naslednjih petih let ne pojavijo metastaze.
- Ob votlini, v kateri je v 11. stoletju del življenja preživel tibetanski jogi Milarepa, je v skali odtis njegove dlani.
Gre torej v neštetih, kot tudi številnih drugih primerih za čudeže, ali za stvari, ki jih je le moč pojasniti z naravnimi zakoni? Prvi primer (Ludovik XIV), bi marsikdo skušal pojasniti s placebom, kaj pa ostali? Pa tudi glede prvega primera se lahko pravzaprav vprašamo, kaj se pri placebu sploh dogaja?
Zakaj (lahko) pride v delovanju telesa do drastičnih sprememb, kadar v nekaj trdno verjamemo?
Odgovore bomo skušali poiskati skozi delovanje t.i. skalarnih valov, oziroma torzijskega polja, kakor skalarne valove imenujejo Rusi.
Za kaj pri skalarnih valovih pravzaprav gre?
Za kolikor toliko korekten opis skalarnih valov je verjetno najenostavneje, da si najprej ogledamo polje nemanifestiranega in polje manifestiranega. Kvantni fiziki so si bolj ali manj edini, da temelji materialna realnost na zavesti. Vse, kar obstaja, je med seboj povezano, ne glede na to, na kateri ravni in v kateri kvantni resničnosti se manifestira. Vse je torej del iste zavesti, vse, od nepredstavljive čiste zavesti, prek fotonov, delcev elektromagnetnega polja z maso nič, atomov, molekul in celic, do trdne materije.
V svetu idealizma, ki ga proučuje kvantna fizika, najmanjši delci tega sveta spremenijo svoje gibanje, če jih opazujemo in se nasploh “vedejo” tako nenavadno, da kvantni fiziki predpostavljajo, da tvori zavest, ki je osnova vsega obstoječega, nekakšno matrico, v kateri so vse možnosti že predvidene, manifestira pa se tista, na katero je usmerjene največ zavestne energije. Polju nemanifestiranega po domače pravimo praznina, kvantni fiziki pa ga pogosto imenujejo tudi 4D hiperprostor. Ker smo navajeni na tri dimenzije in čas, si 4D prostora ne moremo predstavljati, o tem, kako deluje, pa lahko slutimo iz teorije Davida Bohma o holografskem ustroju vesolja, v katerem vsak delček vsebuje informacijo celote.
Hkrati z uveljavljanjem kvantnih pristopov razumevanja vesolja, se je tudi pokazalo, da Newtonovska fizika, ki pravi, da se pri absolutni ničli gibanje atomov v vakumu ustavi, kar naj bi posledično pomenilo energijsko vrednot nič. Dr. Harold Puthoff iz univerze v Cambridgeu je skušal to preveriti – meril je energijo pri absolutni ničli. Namesto da o energiji ni bilo niti sledu, pa jo je »našel« toliko, da jo je primerjal s kipečim loncem!!!
»Tehnična podlaga« za obstoj te energije so vibracije subatomskih delcev. Ta energija ima več imen – univerzalno energijsko polje, polje nične točke, prana, qi …, a ta imena mnogim zvenijo »pomankljivo« in nekako tridimenzionalno. Zato sta se pojavili tudi imeni, ki nekako zajemata tudi 4D prostor, ki ga to polje ustvarja, to pa sta že omenjena izraza 4D hiperprostor (v kvantni fiziki) in praznina (v ezoteriki).
Zakaj (lahko) pride v delovanju telesa do drastičnih sprememb, kadar v nekaj trdno verjamemo?
Odgovore bomo skušali poiskati skozi delovanje t.i. skalarnih valov, oziroma torzijskega polja, kakor skalarne valove imenujejo Rusi.
Za kaj pri skalarnih valovih pravzaprav gre?
Za kolikor toliko korekten opis skalarnih valov je verjetno najenostavneje, da si najprej ogledamo polje nemanifestiranega in polje manifestiranega. Kvantni fiziki so si bolj ali manj edini, da temelji materialna realnost na zavesti. Vse, kar obstaja, je med seboj povezano, ne glede na to, na kateri ravni in v kateri kvantni resničnosti se manifestira. Vse je torej del iste zavesti, vse, od nepredstavljive čiste zavesti, prek fotonov, delcev elektromagnetnega polja z maso nič, atomov, molekul in celic, do trdne materije.
V svetu idealizma, ki ga proučuje kvantna fizika, najmanjši delci tega sveta spremenijo svoje gibanje, če jih opazujemo in se nasploh “vedejo” tako nenavadno, da kvantni fiziki predpostavljajo, da tvori zavest, ki je osnova vsega obstoječega, nekakšno matrico, v kateri so vse možnosti že predvidene, manifestira pa se tista, na katero je usmerjene največ zavestne energije. Polju nemanifestiranega po domače pravimo praznina, kvantni fiziki pa ga pogosto imenujejo tudi 4D hiperprostor. Ker smo navajeni na tri dimenzije in čas, si 4D prostora ne moremo predstavljati, o tem, kako deluje, pa lahko slutimo iz teorije Davida Bohma o holografskem ustroju vesolja, v katerem vsak delček vsebuje informacijo celote.
Hkrati z uveljavljanjem kvantnih pristopov razumevanja vesolja, se je tudi pokazalo, da Newtonovska fizika, ki pravi, da se pri absolutni ničli gibanje atomov v vakumu ustavi, kar naj bi posledično pomenilo energijsko vrednot nič. Dr. Harold Puthoff iz univerze v Cambridgeu je skušal to preveriti – meril je energijo pri absolutni ničli. Namesto da o energiji ni bilo niti sledu, pa jo je »našel« toliko, da jo je primerjal s kipečim loncem!!!
»Tehnična podlaga« za obstoj te energije so vibracije subatomskih delcev. Ta energija ima več imen – univerzalno energijsko polje, polje nične točke, prana, qi …, a ta imena mnogim zvenijo »pomankljivo« in nekako tridimenzionalno. Zato sta se pojavili tudi imeni, ki nekako zajemata tudi 4D prostor, ki ga to polje ustvarja, to pa sta že omenjena izraza 4D hiperprostor (v kvantni fiziki) in praznina (v ezoteriki).
Lastnost vsega manifestiranega, ki seveda tudi izhaja iz praznine, je pečat treh dimenzij in časa. Med manifestiranim in nemanifestiranim poteka stalna energijska komunikacija. Ta komunikacija pa je povezana s pojmom skalarnih valov. Za kaj torej tu gre?
Delci, ki preskakujejo iz nemanifestiranega (iz praznine, iz 4D hiperprostora, iz energije nične točke) v našo 3D realnost, so fotoni, torej delci z maso nič. In ne gre za to, da iz praznine v 3D svet neposredno prenašajo energijo, ampak se ta ustvarja ob trkih teh fotonov z različnimi subatomskimi delci, katere premaknejo v višje energijsko stanje, hip zatem pa se takšni fotoni že vrnejo nazaj na 4D raven - zato, ker niso dovolj stabilni, da bi ostali v naši 3D realnosti. Ker torej stalno preskakujejo iz enega sveta v drugi, jim pravimo virtualni fotoni. Na ta način ustvarjajo t.i. skalarne valove. V Rusiji so za te valove lansirali še eno ime – torzijsko polje (torzija – lat. zasuk), to pa zato, ker ima skalarni val spiralni vzorec.
Skalarni valovi so torej neposredna vez med nemanifestirano in manifestirano realnostjo!!!!
Skalarni valovi so torej neposredna vez med nemanifestirano in manifestirano realnostjo!!!!
Skalarne valove je odkril, oziroma znal proizvajati že Nikola Tesla. Pravzaprav so skalarni valovi na nek način povezani z elektromagnetnimi valovi, o katerih »vemo vse«, vendar pa se izničijo, ko je nek elektromagnetni (EM) tokokrog zaključen. To pa se v klasičnem odnosu generator – porabnik zgodi praktično vedno. Tesla je odkril, da lahko skalarne valove proizvaja, če skozi dve spiralni tuljavi pošlje v nasprotni smeri izmenični tok iste frekvence – na ta način se zgodi obratno, kot v klasičnem EM tokokrogu – izniči se EM polje, proizvaja pa skalarno polje.
Polje skalarnih valov je moč uporabljati tako v konstruktivne, kot v destruktivne namene, saj po eni strani zdravijo, po drugi strani pa lahko delujejo uničujoče, zato jih je moč uporabiti kot orožje. Pa ne le to; izkrivijo lahko tudi fizikalni koncept prostora in časa (to se je npr. zgodilo 1943 v t.i. Philadelphia eksperimentu, o čemer bom govoril v nadaljevanju).
Avtor: Tadej Pretner
Polje skalarnih valov je moč uporabljati tako v konstruktivne, kot v destruktivne namene, saj po eni strani zdravijo, po drugi strani pa lahko delujejo uničujoče, zato jih je moč uporabiti kot orožje. Pa ne le to; izkrivijo lahko tudi fizikalni koncept prostora in časa (to se je npr. zgodilo 1943 v t.i. Philadelphia eksperimentu, o čemer bom govoril v nadaljevanju).
Avtor: Tadej Pretner
