Za Jurija Humarja sem slišala šele pred parimi
leti. Sprašujem se, ali res toliko malo ljudi pozna življenje in delo tega
našega velikega človeka. Hodimo po raznih romarskih poteh po tujini poznamo vsa sveta mesta, doma
pred svojim pragom jih preziramo ali si mislimo, da »naše ni tako dobro, kot je
tuje«. Opazila sem tudi, da ljudje bolj zaupajo nekomu, ki pride iz tujine,
čeprav imamo doma zelo kvalitetne »duhovne učitelje – ljudi –ki ti znajo
pokazati pot, ki te popelje K SREČI-OSEBNI SVOBODI«.
Obiskala sem že nekajkrat njegov grob in marsikaj doživela, kar se mi še ni zgodilo, čeprav sem tudi jaz preromala (zaradi iskanja sebe) marsikateri kraj v tujini. Želim, da ljudje spoznajo ta odmakjen hribček, s cerkvico, kjer je delal Jurij Humar. Imela sem že nekaj malih skupinic, ki sem jih vodila na ta prečudovit kraj, ki je prepojen z duhom in magnetizmom Jurija Humarja.
Življenje Jurija Humarja
Humar je bil rojen leta
1819 v Vodicah pri Mekinjah blizu Kamnika. Šolo je obiskoval v Kamniku,
gimnazijo pa v Karlovcu. Leta 1842 se je vrnil v Ljubljano,kjer je na liceju
zaključil sedmi in osmi razred. Po maturi se je posvetil bogoslovju in bil leta
1847 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je od leta 1848 službov Adlešičih, od
1850 v Črmošnjicah in od 1853 v Sostrem pri Ljubljani. Leta 1858 je bil
nastavljen kot župnijski upravitelj v Staro Oselico in 1862 kot župnik v Črmošnjice.
1876. je nastopil službo župnika na Primskovem pri Litiji, kjer je deloval do
svoje smrti leta 1890. Jurij Humar je bil nedvomno zelo širok in razgledan človek.
Ukvarjal se je s filozofijo, teologijo, filologijo, naravoslovjem in
astronomijo. Poznal je vse slovanske jezike. Že kot mladenič je bil
proslovansko usmerjen. V svoji knjižnici je imel Sveto pismo v vseh slovanskih
jezikih. Svoje zaznamke je pisal v cirilici, prav tako celo kroniko primskovške
župnije. V cirilici je začel pisati okoli leta 1870, saj Trdina leta 1871 poroča,
da Humar “/.../ nekaterim prijateljem, ki ga nekoliko razumejo,dopisuje
cirilski v svojem novem jeziku”. Govoril je nemščino, italijanščino,francoščino,
angleščino, obvladal je latinščino, grščino in hebrejščino. Naučil se je tudi
sanskrta, v katerem je pisal sorodnikom.
Spisal je več del,
nekatera so bila natisnjena, druga so ostala v rokopisu.Pripisujejo mu prvi
slovar umetno tvorjenega jezika (danes najbolj znan je esperanto),ki ga je
namenil misijonarjem. Leta 1870 je v Gradcu kot G. Holmar založil in izdal Der Universal–Dolmetsch oder eine Sprache
für alle Nationen des Erdkreises,Ein pasigraphisches Werk mit 2000 Wurzelwörter
sammt 200 Bildungsformen. V predgovoru
je napovedal tudi izid v italijanskem in angleškem jeziku. Leta 1871je pri
Leykamu prav tako v Gradcu izdal francosko verzijo. Trdina leta 1871poroča, da
je Humar za svojo pasigrafijo potrošil petsto forintov. Leta 1873 je pošiljal
svoje prispevke Majarjevemu Slavjanu
v Celovec. V Humarjevi zapuščini je bil tudi rokopis slovenskega
molitvenika.Kaže, da je bil Humar v življenju velik samohodec. Ni se družil z
duhovniki,izjemo ga je predstavljal le župnik iz Šmartnega pri Litiji, s
katerim sta bila dobra prijatelja.Navzven ni kazal svojega stanu. Kolar si je
zunaj cerkve nadel le redkokdaj. Nosil je srajco iz domačega nebeljenega
platna, široke hlače, surko in širokokrajni klobuk.
Ni se bril, brke in brado si je strigel s škarjami, da se zaradi
magnetičnosti ne bi porezal. Zaradi brade se je moral celo zagovarjati pred
cerkvenimi oblastmi. Če je verjeti Trdinovim zapiskom, so bili tudi njegovi
pogledi na vero svojski:“Glede
vere jako liberalen, sovraži vnanjost, hoče i on imeti boljo prestavo s.pisma
in posebno očenaša, psuje na jezuite in razglaša njih pridige za pregnane (‘kdo
ve, kako in kaj je pekel – oni ga pa popisujejo kakor bi bili, že kterikrat
tamo’)...”
“Holm
hotel je postavši pop prepričati se o resnici tega, kar je učil se v
teologii.
Prebravši knjige in scripta, djal je da se naj pametneje izreke teh vampov
resnici
morda komaj približujejo, ne dosega je pa nobena ne.”
Humarjevo osrednje življenjsko poslanstvo je bilo, kot kaže,
pomagati ljudem v
raznih težavah. Na to kaže njegova zapuščina (posebno njegova
pisma) kakor tudi
spomini nanj, ohranjeni v drugih virih. Na Humarja so se ljudje
obračali v različnih
stiskah. Verjeli so, da lahko vpliva na izboljšanje odnosov med
sprtimi zakonci in
sosedi in potolaži žalostne. Imel naj bi sposobnost
vzpostavljanja stika z duhovi
umrlih, uvidov v življenje ljudi v oddaljenih krajih in iskanja
ukradenih stvari. Pripisovali so mu posebno moč, s katero je lahko vplival na
ljudi. Bil naj bi jasnoviden.Ljudje so mu nosili blagoslavljat številke za
loto. Pomagal je pri zaščiti domov pred tatovi, svetoval, kako ravnati z duhovi
umrlih, ki se vračajo, odganjal je kače. Kmetje so se na nanj obračali za pomoč
pri zaščiti njiv pred točo in v primerih, ko so njive,vinogradi in sadovnjaki
slabo obrodili ali so pridelek v vinogradih uničevali ptiči.Za pomoč so ga
prosili tudi v primeru, ko so pridelek uničevali črvi in gosenice ali če so
krti rili po polju. Vplival naj bi na večjo rodovitnost njiv. Blagoslavljat
oziroma magnetizirat so mu prinašali semena, da bi bolje rodila. K Humarju so
prihajali po Vzrokov za njegovo priljubljenost predvsem med preprostimi ljudmi
je zagotovo več. Opisujejo ga kot dobrega, skromnega, delovnega, mirnega,
prijaznega,odkritosrčnega, nesebičnega, sočutnega in gostoljubnega moža, ki je
bil pripravljen vsakomur pomagati. Bil naj bi vesel in vedno poln zdravega
humorja. Tudi Trdina,ki ga je osebno poznal, je imel o njem dobro mnenje:
“Mističnega
in napol mitičnega župnika in magnetizerja Holmarja, ki ga nekateri ostro
sodijo, sem pohvalil, ker ga poznam, da je jako pošten in blag človek in z dušo
in telesom naš.”
Humar je bil med svojimi župljani priljubljen tudi zato, ker jim
ni bilo treba
dajati denarja za cerkev. Vsa popravila cerkve je kril iz
lastnih sredstev. Tudi za
svoje duhovniške storitve je imel nizke cene. Njegov predhodnik
na Primskovem
je npr. za pokop zahteval 12 f., Humar pa le 5, in še to le od
tistih, za katere je
vedel, da mu jih lahko dajo. Nedvomno pa je bil med ljudmi
najbolj priljubljen
zaradi svojega zdravljenja. Kmetje so mu še posebno zaupali tudi
zato, ker je bil
duhovnik. Razširjene so bile številne zgodbe o njegovem “čudežnem”
delovanju.
Jurij Humar je nedvomno fenomen med slovenskimi zdravilci. Danes
bi ga z
vidika alternativne medicine in parapsiholoških pojavov lahko
označili kot
bioenergetika, radiestezista, jasnovidca, hipnotizerja, telepata
… Njegovo
magnetiziranje bi danes verjetno poimenovali energiziranje. Nedvomno je doslej
najbolj znan na Slovenskem delujoči zdravilec, katerega sloves
je za časa njegovega življenja segal tudi daleč izven slovenskih meja. Z vidika
raziskovanja zdravilstva je eden redkih na Slovenskem delujočih zdravilcev, o
katerem imamo natančnejše podatke o načinih zdravljenja (vsaj o vidnih) in o
krajevnem ter socialnem izvoru zdravljencev. Zgodbe o njem so se ohranile med
ljudmi vse do danes in preučevanje njihovih različic bi bilo nedvomno zelo
zanimivo. Vsekakor bi bila dobrodošla tudi temeljitejša raziskava o vsem, kar
se v zvezi s Humarjem dogaja danes, več kot sto let po njegovi smrti.
VIR: Nena Židov
»Ozdravljati in zdravila dati ni umetnina; bolezen spoznati, to je umetnost.«
Kajti, »če zdravnik spozna bolezen, lahko da prava zdravila.« Mnogi so prihajali k njemu, preprosti ljudje, gosposki, intelektualci, ugledneži. Slovenci, Hrvati, tudi ljudje iz oddaljenih krajev, iz današnje Avstrije, Nemčije, Rusije in celo tedanji pretendent za španski prestol Don Carlos. Odpravljal je bolečine vseh vrst, ozdravljal mnoge težave, na primer grižo, težave s kožo, jalovost, celo slepoto, mrtvoudnost in božjast. Ozdravljal je tudi takšne, ki so jim zdravniki napovedali v kratkem neizbežno smrt. Namagnetizirane koščke papirja je dajal kmetom, da so povrnili zemlji rodovitnost, z njimi obvarovali posevke, se varovali pred kačami in podganami, jih uporabljali za zdravje živine in celo proti tatovom. Cerkev je namagnetiziral od znotraj, da so stene odsevale na ljudi zdravilno energijo in jih ozdravljale od pijanstva – delovalo je!
Paranormalne moči
Humar je bil odličen jasnovidec in telepat. V drobni knjižici »Čudodelnik s Primskovega« zvemo marsikaj o njegovih nenavadnih močeh in izkušnjah. Napovedoval je prihodnost; v kozarec je nalil čiste vode, jo pogledal s svojim ostrim pogledom, in ko je postala motna, velel tistemu, ki je hotel vedeti, kako bo z njim na primer na poti, gledati vanjo. V vodi so se pričeli razkrivati prizori, ki se mu bodo zgodili, kasneje pa so se videnja potrdila.
Večkrat so ga ljudje tudi prosili, naj pove, kako je z njihovimi sorodniki v Ameriki, zakaj ne pišejo in podobno. Vedno so se njegovi odgovori potrdili, pa tudi pisma prišla, ko je napovedal.
Prosili so ga tudi za pomoč pri loteriji. Ljudi s takšnimi prošnjami je odganjal, vendar so ti iz njegovega vedenja in besed razbirali odgovor – in dobili denar!
Nekoč je prijatelju naročil, naj ga ta kaj vpraša (bila sta vsak v svojem kraju), medtem ko bo (Humar) spal. Drug dan je Humar natanko ponovil vprašanje.
Zdravil je tudi v sanjah: se prikazoval ljudem, ki ga niso poznali, jim svetoval in pomagal. Med tem, ko spimo, je duša prosta, da hodi naokoli in pomaga, je komentiral takšne izkušnje.
Zavistni zdravniki so ga hoteli spraviti pred sodišče, češ da je slepar in šarlatan, vendar je tako orožnike kot sodnike 'uročil', da jim ni nikoli uspelo. Dva orožnika je denimo s svojim močjo 'prikoval' na stol, da sta celo noč sedela pri mizi kot prikovana. Drugič spet pa druga dva nikakor nista našla poti na vrh hriba k Humarju; katerokoli pot sta ubrala, ju pripeljala nazaj v dolino. Ko pa je moral na sodišče, sta sodnika, ki naj bi vodila proces proti njemu, ostala doma – nista mogla vstati iz postelje.
»Da bo človek zdrav, naj tole spolnjuje …«
- Uživaj z mero, pa vendar izdatno zdrave jedi.
- Glej, da se ne prehladiš.
- Pazi, da se ne udariš.
- Varuj se, da se strupa ne nalezeš.
- Varuj svoje srce jeze, strahu in žalosti.
- Bodi zmeren v vseh dejanjih.
Tako je Humar strnil usmeritve za dobro zdravje. Vendar je bistveno polagal v človekovo notranjo naravnanost. Tudi iz lastne izkušnje, saj ga opisujejo kot vedrega človeka. »Kakor strah, jeza, žalost dela bolezen, da je človek precej nekoliko bolan, včasih pa še močno, tako tudi upanje in veselje bolezen ozdravi. Od Ljubljane do Dunaja se pretaka bliskovica, iz veselega srca pa zdravilna moč po telesu«, je zatrjeval.
»Ljubezen gasi ogenj trpljenja.«
Njegovi sodobniki ga opisujejo kot velikega človekoljuba, delavnega, skromnega, resnega, vendar dobrohotnega. S svojimi zdravilskimi močmi je želel predvsem čimbolj ljudem pomagati izkopati se iz bede in bolezni. Zdravil je brezplačno. Kar je od ozdravljencev prejemal daril, jih je dajal naprej, v dobre namene. Sam je, brez pomoči župljanov, vzdrževal cerkev, pa še podpiral misijonarje v Ameriki. Osebno pa je živel skromno v obleki in hrani.
Svoje zdravilske moči je jemal kot nadarjenost, ki mu je dana, da dovrši svoje poslanstvo ter da bi bil greh jih ne uporabljati. »Ves svet gori v ognju trpljenja, ljubezen pa ga gasi. Naš namen naj bo: iz ljubezni ogenj trpljenja gasiti«, pravi v enem svojih pisem, kajti, »Ljubezen do Boga se razodeva v ljubezni do bližnjega.«
Umetnost priprošenj
V stiku z zdravilno energijo se srečam z vprašanjem, kaj je dobro prositi, za svojega hudo bolnega dragega sorodnika? 'Kar hoče globoko v svojem srcu. – Kar duša hoče zanj. – Da bo lažje nosil svoj križ. – Čudež.' Kaj bi prosili vi?
Igor Triller
»Ozdravljati in zdravila dati ni umetnina; bolezen spoznati, to je umetnost.«
Kajti, »če zdravnik spozna bolezen, lahko da prava zdravila.« Mnogi so prihajali k njemu, preprosti ljudje, gosposki, intelektualci, ugledneži. Slovenci, Hrvati, tudi ljudje iz oddaljenih krajev, iz današnje Avstrije, Nemčije, Rusije in celo tedanji pretendent za španski prestol Don Carlos. Odpravljal je bolečine vseh vrst, ozdravljal mnoge težave, na primer grižo, težave s kožo, jalovost, celo slepoto, mrtvoudnost in božjast. Ozdravljal je tudi takšne, ki so jim zdravniki napovedali v kratkem neizbežno smrt. Namagnetizirane koščke papirja je dajal kmetom, da so povrnili zemlji rodovitnost, z njimi obvarovali posevke, se varovali pred kačami in podganami, jih uporabljali za zdravje živine in celo proti tatovom. Cerkev je namagnetiziral od znotraj, da so stene odsevale na ljudi zdravilno energijo in jih ozdravljale od pijanstva – delovalo je!
Paranormalne moči
Humar je bil odličen jasnovidec in telepat. V drobni knjižici »Čudodelnik s Primskovega« zvemo marsikaj o njegovih nenavadnih močeh in izkušnjah. Napovedoval je prihodnost; v kozarec je nalil čiste vode, jo pogledal s svojim ostrim pogledom, in ko je postala motna, velel tistemu, ki je hotel vedeti, kako bo z njim na primer na poti, gledati vanjo. V vodi so se pričeli razkrivati prizori, ki se mu bodo zgodili, kasneje pa so se videnja potrdila.
Večkrat so ga ljudje tudi prosili, naj pove, kako je z njihovimi sorodniki v Ameriki, zakaj ne pišejo in podobno. Vedno so se njegovi odgovori potrdili, pa tudi pisma prišla, ko je napovedal.
Prosili so ga tudi za pomoč pri loteriji. Ljudi s takšnimi prošnjami je odganjal, vendar so ti iz njegovega vedenja in besed razbirali odgovor – in dobili denar!
Nekoč je prijatelju naročil, naj ga ta kaj vpraša (bila sta vsak v svojem kraju), medtem ko bo (Humar) spal. Drug dan je Humar natanko ponovil vprašanje.
Zdravil je tudi v sanjah: se prikazoval ljudem, ki ga niso poznali, jim svetoval in pomagal. Med tem, ko spimo, je duša prosta, da hodi naokoli in pomaga, je komentiral takšne izkušnje.
Zavistni zdravniki so ga hoteli spraviti pred sodišče, češ da je slepar in šarlatan, vendar je tako orožnike kot sodnike 'uročil', da jim ni nikoli uspelo. Dva orožnika je denimo s svojim močjo 'prikoval' na stol, da sta celo noč sedela pri mizi kot prikovana. Drugič spet pa druga dva nikakor nista našla poti na vrh hriba k Humarju; katerokoli pot sta ubrala, ju pripeljala nazaj v dolino. Ko pa je moral na sodišče, sta sodnika, ki naj bi vodila proces proti njemu, ostala doma – nista mogla vstati iz postelje.
»Da bo človek zdrav, naj tole spolnjuje …«
- Uživaj z mero, pa vendar izdatno zdrave jedi.
- Glej, da se ne prehladiš.
- Pazi, da se ne udariš.
- Varuj se, da se strupa ne nalezeš.
- Varuj svoje srce jeze, strahu in žalosti.
- Bodi zmeren v vseh dejanjih.
Tako je Humar strnil usmeritve za dobro zdravje. Vendar je bistveno polagal v človekovo notranjo naravnanost. Tudi iz lastne izkušnje, saj ga opisujejo kot vedrega človeka. »Kakor strah, jeza, žalost dela bolezen, da je človek precej nekoliko bolan, včasih pa še močno, tako tudi upanje in veselje bolezen ozdravi. Od Ljubljane do Dunaja se pretaka bliskovica, iz veselega srca pa zdravilna moč po telesu«, je zatrjeval.
»Ljubezen gasi ogenj trpljenja.«
Njegovi sodobniki ga opisujejo kot velikega človekoljuba, delavnega, skromnega, resnega, vendar dobrohotnega. S svojimi zdravilskimi močmi je želel predvsem čimbolj ljudem pomagati izkopati se iz bede in bolezni. Zdravil je brezplačno. Kar je od ozdravljencev prejemal daril, jih je dajal naprej, v dobre namene. Sam je, brez pomoči župljanov, vzdrževal cerkev, pa še podpiral misijonarje v Ameriki. Osebno pa je živel skromno v obleki in hrani.
Svoje zdravilske moči je jemal kot nadarjenost, ki mu je dana, da dovrši svoje poslanstvo ter da bi bil greh jih ne uporabljati. »Ves svet gori v ognju trpljenja, ljubezen pa ga gasi. Naš namen naj bo: iz ljubezni ogenj trpljenja gasiti«, pravi v enem svojih pisem, kajti, »Ljubezen do Boga se razodeva v ljubezni do bližnjega.«
Umetnost priprošenj
V stiku z zdravilno energijo se srečam z vprašanjem, kaj je dobro prositi, za svojega hudo bolnega dragega sorodnika? 'Kar hoče globoko v svojem srcu. – Kar duša hoče zanj. – Da bo lažje nosil svoj križ. – Čudež.' Kaj bi prosili vi?
Igor Triller
